Vinko in Roman

Image

Vinko Gorenak je zavil z očmi, rekel pa ni nobene. Nekaj desetletij je preteklo, odkar je čistil sekrete v JLA, zato se ni najbolje znašel. Dobri dve uri je Vinko čistil in ribal sobo, Dejan pa je medtem sedel na postelji in ga maltretiral.

“Ostav vojniče”, se je drl nanj in ga vedno znova pošiljal ribat tla.

Po dveh urah je bil Dejan naveličan, Vinko pa uničen. Do kosila sta bili še dve dolgi uri. Mora se je nadaljevala. Ko so pazniki pobrali čistila, ga je poslal v kot. Gorenak je stal v kotu in točil solze.

“Šta se cmizdriš, pederčina domobranska”, ga je nadrl Dejan.
Gorenak je požrl grenko slino in se počasi oddaljil od kota. Dejan ni rekel nobene, le opazoval je prestrašenega sluzavca. Potem mu je kapnilo, da bi bil novi cimer lahko odlična ovca za striženje. Konec koncev že vse življenje žre iz državnega korita, zagotovo je “pun ko brod”!

“Ajde skuvaj kafu majmune”, se ga je nazadnje usmilil in skočil na noge.

Vinko je s tresočo roko pristavil vodo in pripravil dve šalici. Potem je sedel na edini stol in pri sebi molil, da bi voda čimprej zavrela.

“Ko ti dozvolio da sedneš”, je popizdil Dejan.

Gorenak je skočil pokonci. Dejan je pokimal in zlobno pripomnil, naj sede nazaj. Vinko je ubogal. Tišina v sobi je bila mučna, zato je Dejan navil narodnjake. Vinko si ni drznil zavijati z očmi. Kot kip je sedel in strmel v prazno. Dejan je ustvaril peklensko vzdušje, ko je vsaka gesta lahko napačna. Ustrahovanje in psihično maltretiranje je specialiteta in način preživetja za precej kretenov v Slovenskih zaporih. Dejan seveda ni bil izjema. Medtem, ko je Gorenak zakuhal kavo, ga je Dejan opazoval in ocenjeval. 100 evrov na dan je preveč. Ta pederčina ni tajkun, ga bo prehitro pobralo. 50 evrov na dan mi bo plačeval za mir v sobi in ležišče, je sklenil Dejan.

“Ajde sedi”, je ukazal Vinku.

Gorenak je prebledel in sedel. V istem hipu se mu je zabliskalo v glavi. Dejan mu je zalepil klofuto, da ga je premaknilo s stolom vred. Potem ga je prijel za vrat in ga stisnil k steni. Grozeče ga je gledal in mu stisnjenimi zobmi zagrozil;

“Slušaj me ti pederčino. 50 evra svaki dan. Inače si mrtav čovek”!

Grožnjo in zahtevo hkrati je podkrepil z udarcem z glavo. Gorenaku je zabil čelno. Ta je izgubil zavest in se sesedel kot mrtvec. Dejan je zmajal z glavo in ga brcnil v mednožje. Gorenak ni odreagiral. Šele ko ga je polil z vodo, je bivši državni parazit prišel k sebi. Dejan ga je pobral in posadil na stol. Z novo klofuto ga je predramil in povprašal, kako se je odločil.
Gorenak je pokimal, ker ni prišel do glasu. Od strahu je ohromel in onemel. Dejan mu je s prsti pokazal, naj da denar. Gorenak je vstal in iz omarice vzel denarnico. Odštel je 300 evrov in jih pomolil Dejanu. Dejan jih je pograbil in veselo zavpil;

“Deda te ljubi, šest dana, onda nova rata”!

V sobi je zavladal mir. Dejan se je zleknil na posteljo, Gorenak pa je splezal na zgornje ležišče. Dejan je v mislih že nabavljal priboljške v kantini, ko se je spomnil, da je sobota. Sranje, do ponedeljka ne bo nič. Slabe volje je dočakal paznika Ličino, ki je prišel odpret vrata za kosilo. Takoj je zdivjal na hodnik in mimogrede lopnil dva narkomana, ki sta stala na stopnišču čakajač “lekara”! “Lekar” je arestanstki izraz za dilerje v zaporu. Izumili so ga navlečeni đanksi, ko so nakrizirani čakali, da se odprejo vrata.

Kosilo je bilo pričakovano neokusno. Edino nedeljsko kosilo in dopoldanske malice nekaj veljajo. Le da so slednje le za zaposlene. Dejan je z vilico brskal po rižu in izločal grah. Teh ogabnih zelenih kroglic ni prenašal. Kot še marsikdo na tem svetu. Iz dolgčasa si je zatlačil grah v nos in se spakoval za mizo. Potem je z vilico katapultiral grah po jedilnici. Ko je zadel paznika Muminovića, je bilo zajebancije konec. Muminović je prišel do njegove mize in mu zvil roko. Odvlekel ga je na hodnik pred jedilnico in mu prisolil zaušnico. Dejana je srbelo, da bi skočil nazaj. Stiskal je pesti, da so se mu pobelili členki na rokah. Pri sebi je začel šteti ovce, da ni eksplodiral. Muminović pa ga je zraven dražil;

“Ajde Miliću, pičko jedna narkomanka, probaj”!

Dejan se je obvladal in sklonil glavo. Misel na ponovno izolacijo, samico in deportacijo na Dob, ga je ustavila pred sranjem. Pa še ovco za striženje ima v sobi. Tega res ni smel pokvariti. Opravičil se je pazniku Muminoviću in se vrnil v sobo. Gorenak pa je medtem sedel v kotu jedilnice in opazoval dogajanje. Šele ko je paznik odstranil Milića iz jedilnice, je Gorenak v miru pojedel zaporniški kosilo. Med lovljenjem zelenih kroglic po umazanem krožniku, se je spomnil vseh bogatih požrtij na ministrstvih in po gostilnah na državne stroške. Sladkega življenja je za vedno konec, na državne stroške pa Gorenak še vedno žre.

V jedilnici je Gorenak opazil znan obraz. Roman Leljak je sedel sredi ciganov in hlastno jedel svoj obrok. Gorenak je stopil do njega in ga pozdravil. Oba sta bila hudo presenečena. Gorenak mu je omenil, da je govori, da se je obesil v Celovškem priporu. Leljak je odkimal;

“Vem kaj se govori Vinkec dragi, pa ni res.”

Čas kosila je minil in stara kamerada iz časa domobransko-ustaške vstaje na Slovenskem, sta se dogovorila za srečanje na popoldanskem sprehodu. Gorenak se je vrnil v sobo in prestrašeno čakal, kakšna bo situacija po plačilu za mir? Do sprehoda je še pol ure, zato je Gorenak splezal na svoje ležišče. Dejan je dvignil glavo in v prijaznem tonu dejal;

“Ajde skoči Vinkec i ispeci kaficu”!

Gorenak je slabe volje splezal s pograda in se lotil kuhanja kave. Nasilje je zamenjalo izkoriščanje na “prijazen” način. Konec koncev je Vinkec kupil mir za naslednjih šest dni. Gorenak je med kuhanjem kave razmišljal, kako bo čez šest dni prišel do novega denarja. Žena, sin in podporniki so se mu odpovedali, odkar je bloger na spletu razkril njegovo skrivno življenje homoseksualca, koruptivneža in odvisnika od drog. K sreči je tudi Roman tukaj, si je mislim Gorenak. On mi bo pomagal iz dreka! Potem ga je stisnilo. Roman je sam goljuf in nepoboljšljivi prevarant! Koliko je imel problemov, da je zagovarjal njegove goljufije v času domobransko-ustaške vstaje!?
Med srebanjem kave, so se odprla vrata. Paznik Ličina je zavpil;

“Sprehod momci”!

Image

se nadaljuje

Advertisements


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s