No way out (6)

Sedite Milić! Pokazal je Dejanu na stol pred njegovo delovno mizo in sedel nazaj. Dejanu je vsak gib povzročal bolečine in stokajoč se je sesedel na stol.

Dobro so vas obdelali, se je nasmehnil Zajc. Potem je odprl njegovo zajetno kartoteko in prelistaval strani, ki jih je poznal domala na pamet. Dejan je bolščal vanj in čakal nadaljevanje pogovora. Zagledal se je skozi zamreženo okno. Samo ljubljansko meglo je lahko videl. Sivino, ki ga je ubijala in spravljala v obup. Kdaj sem nazadnje videl sončne žarke, se je spraševal? Kdaj sem bil zadnjič na morju, brezskrben in srečen? Kurac, res kurac tale lajf je mrmral Dejan, ko ga je predramil Zajc!

Kaj pravite?

Nič nič, se je zdrznil Dejan in uperil zoprn pogled v uradnika pred seboj.

Milić, ali se boste spravili v red ali pa greste na Dob. Nastala je mučna tišina. Mučna za Dejana. Še v najgrših sanjah si ni želel pristati v centralnem zaporu države na Dobu. Povšetova je proti Dobu otroški vrtec. Kazni v Ljubljani so do leta in pol in tukaj ni idiotov brez prihodnosti. Na Dobu pa je scena drugačna in Dejan je to dobro vedel. Poleg tega je na Dobu kazen prestajalo kar nekaj njegovih smrtnih sovražnikov. Dob je bil res zadnji kraj na svetu kjer bi Dejan želel končati.

George Rivas, Texas 7

Na Dob ne grem! In spet tišina. Zajc je spet vzel mapo in nekaj vpisal. Sedem dni samice, potem pa bom videl kaj bom z vami. Samica je bila običajna kazen za tovrstne izgrede. O nožu pa nič. Dejan je bil prepričan, da ga bodo v zaporu obiskali kriminalisti in mu naprtili ovadbo. Še ena stalna praksa. Za pizdarije v zaporu odgovarjaš enako kot na svobodi. Za dilanje fašeš novo ovadbo, sojenje in podaljšaš bivanje. Ko enkrat prestopiš prag zapora, nikoli ne veš kdaj boš zunaj! Bil je primer, ko je tip prišel za osem mesecev, ostal pa je šest let.

Paznik je Dejana odpeljal v samico. Samica je pravzaprav dvojček na zaprtem oddelku, le da je obsojenec sam. Brez televizije, radia, časopisov in kuhalnika za kavo je Dejanu trda predla. Samica je kraj, kjer se srečaš sam s seboj, če se prej nikoli nisi hotel. Sam si. Nič te ne more zaposliti. Nekaterim se zmeša. Dejan je paznika na hodniku skušal prepričati, da ima po ustavi pravico do dostopa do informacij in zato hoče televizor. Zaporniki se sploh radi na vsakem koraku sklicujejo na zakone in pravice. Medtem, ko jih za dolžnosti kratko malo “boli kurac”. Dejanov manever, vnaprej obsojen na neuspeh je prekinil načelnik Obrez in ga grobo porinil v sobo. Potem je nadrl oddelčnega paznika, kaj se pregovarja z idiotom? Jaz mu bom podal informacije s pendrekom, “mamo mu narkomansko” je bentil Obrez, ko je odhajal po hodniku. Paznik je užaljeno gledal za njim, dokler ni načelnik izginil na stopnišče.

Dejan se je sesedel na stol v sobi. Kaj pa zdaj? Navlečen in zaklenjen v samico! Imel je še en paketek heroina v gatah za elastiko. To je priljubljen plac za skrivanje droge. Prerežeš blago in paketek zatlačiš za elastiko. Tudi če te paznik otipa, tipa le elastiko in blago. Dejan je bezal paketek, ker ga je zatlačil še dlje je besen ratrgal gate. Vrgel je zadnji zaklad na mizo. Brez vžigalnika in folije mu je ostalo le eno. Na nos. Zrolal je wc papir, stresel vsebino in potegnil v nos. Legel je na posteljo in čakal učinek heroina.

Ugodje mu ni dopuščalo, da bi razmišljal o težavah, ki ga čakajo. Sanjaril je, kot sanjari vsak zadetek na heroinu. Iz omame ga je predramilo ropotanje vrat. Vstopil je obsojenec, ki raznaša kosila. Odložil je pladenj na mizo in izginil. Dejan se je dvignil s postelje in pogledal pladenj. Juha, riž, polivka in grah. Sranje! Padel je nazaj na posteljo in zaspal. Kdaj so se spet odprla vrata in je obsojenec odnesel pladenj, ni slišal. Predramil se je za večerjo. Spet isti zvok, pladenj in zapiranje vrat. Za večerjo mlečni riž.

Ni se dotaknil pladnja. Nemo je strmel predse. Heroin je popustil in vse ga je spet bolelo. Spomnil se je rodne Bosne, roštiljade, rakije in požrtij, ko je bil še človek. Zdaj je narkoman, kriminalec, ki sedi v samici pred pločevinastim krožnikom mlečne brozge. Ni ga zanimala hrana. Njegove možganske celice so bile zaposlene z razmišljanjem, kako do droge. Dvorana ni na voljo, dilerji so nedosegljivi, vrata samice se ne bodo odprla. Edino upanje je tip, ki nosi pladnje.

Ko je paznik odprl vrata, da obsojenec pobere pladenj je Dejan naredil sceno. Porinil je pladenj z mize, ko je bil tip korak od mize. Seveda je vse zgrmelo po tleh. Dejan se je opravičeval in se muzal. Paznik Cviček na vratih je mastno zaklel. Obsojenec je stopil v Dejanov wc, da se očisti. Dejan pa za njim in takoj mu je siknil; trebam žuto, pare imam. Seveda je Cviček takoj vstopil v sobo in odrinil vrata wc-ja.

Kaj imata tukaj, marš ven Ranković je Cviček napadel tipa, ki nosi pladnje. Pospremil je Rankovića iz sobe in pustil, da svinjarijo Dejan sam počisti. Dejanu se je jebalo za mlečni riž na tleh in se je zleknil na posteljo. Bolečine so se začele oglašati. Dolga noč je pred mano, si je mislil Dejan. Do jutra bom nakriziran kot prase pred zakolom. Če mi Ranković ne zrihta robe, potem se bo šele začel pekel. Če zjutraj ne bo robe, bom nekaj radikalnega naredil, se je tolažil Dejan. Spet je začel razmišljati o begu!

Beg iz Povšetove naj bi bil mačji kašelj. Seveda za tiste, ki delajo v delavnicah poleg zapora. Da lahko delaš, moraš biti priden obsojenec, ki ne dela težav in nisi narkoman. Dejan ni izpolnjeval nobenega pogoja. Beg iz zaprtega oddelka pa je težji podvig. Za tipa v stanju kot je Dejan, nemogoč podvig. Da bi odstranil rešetke, bi šlo. Pazniki sicer vsak večer pregledujejo rešetke na oknih ampak površno. Kar nekaj rešetk je bilo načetih, pa pazniki niso opazili nič. Težavo predstavlja zid in bodeča žica, če se uspeš spustiti po rjuhah. Pa seveda kup kamer in majhen prostor, kjer so pazniki oddaljeni nekaj metrov. Misija nemogoče, razen če si George Rivas ali filmski Michael Scofield! Prvi je znan kot “master mind” Texas seven fantov, ki so izvedli spektakularen beg in ustrahovali vso Ameriko. Seveda so na begu počili “copa” in danes jih je večina v onostranstvu. Death row je pri njih običaj za konec takšnega podviga. Drugi pa je glumac, ki pobegne kadar režiserjem zapaše.

Dejan ni ne eno ne drugo. Celica na drugem nadstropju Povšetove 5 je bila past iz katere ni videl izhoda. Misli so mu divjale. Kaj, če bi ugrabil paznika in izsili pot na svobodo. Za to bi potreboval nož in šibkega paznika. Nož ni bil problem. Vsak dan obsojenci dobijo jedilni pribor, ki ga seveda lahko prešvercajo. Nož zbrusiš na skodelah za kavo in imaš orožje. Kaj pa paznik?

Šibkla točka paznikov so cariniki. Carinike so prerazporedili za paznike. Večina njih pojma nima o borilnih veščinah. Nekaj jih je prav prestrašeno obleklo pazniške uniforme in se podalo v boj za preživetje. Dejan je razmišljal, da bi ugrabil enega od carinikov in izsilil pot na prostost. Fantazije! Če bi to uspelo, kaj naprej? V Fužine do prvega dilerja?

Noč je objela Ljubljano. Raporti so se končali in Dejanu je slabo kazalo. Potem se je domislil “rešitve”!

se nadaljuje
Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

Advertisements