JEBEŠ ČEFERINE … (5)

Na hodniku je zavladala panika. Tipi pri obeh telefonskih govorilnicah so se nabili na rešetke, ki so zapirala prehod v drugo krilo s sobami. Vsak, ki je bil tisti trenutek na hodniku, bi lahko postal žrtev ponorelega Milića. Paznik Slavko se je usral in pobegnil v pisarno. Drugi paznik, ki je bil na dolžnosti, Goran je odreagiral malce bolj prisebno. Sprožil je alarm in se postavil med obsojence, ki so se stiskali pri rešetkah in Dejanom, ki je besno prihajal nasproti. Mahal je z nožem pred sabo in kričal nerazumljive bojne krike, ki jih je privlekel iz balkanskih bojišč. Paznik Goran ga je pozival naj odvrže nož!

Dejan je bil zadrogiran in v svojem filmu. Podzavest mu je vrtela grozljive slike klanja in ostalega sranja, ki ga je počel v Bosni kot pripadnik vikendaških četnikov. Nekoč so se ob petkih popoldan zbrali pri Jovotu na Kodeljevem in avtobus jih je odpeljal v Srbijo. Dva dneva vojnega turizma, ropanja, posiljevanja in klanja, potem pa v nedeljo zvečer z istim avtobusom nazaj v Ljubljano. Zjutraj jih je večina vikend klavcev odšla na delo kot normalni državljani naše zaspane darežlijve državice. Najbrž se slovencem ne sanja, koliko vojnih zločincev živi v Ljubljani.  Dejan takrat ni iskal dela ampak drogo. Samo še drogo.

Na vikend pohode ni več odhajal, ostala je samo droga. Droga do konca. Dilanje in kriminal. Zapor ga ni ustavil. Droga in način življenja, ki ga je fural naprej, sta ga pripeljala v situacijo, ki je ni več kontroliral. Izgubil je nadzor nad seboj, popolnoma!

Svinja, zaklat ču te, se je drl Dejan še naprej! Ni napadel paznika in obsojencev na hodniku ampak je odprl vrata dvorane in z nožem planil v mračen prostor.

Nuki, pičko jedna je krulil Dejan in v poltemi iskal s pogledom Nukija. V dvorani je bil prižgan televizor, luči pa obsojenci vedno ugašajo, da paznik težko prepreči dilanje in blagovno izmenjavo. Nuki seveda ni bil pička in je takoj skočil proti Dejanu.

Pokol so preprečili pazniki, ki so se odzvali na alarm in kot konjenica uleteli v drugo nadstropje. Od trenutka , ko je paznik Goran sprožil alarm je minilo trideset sekund. Ko nekdo sproži alarm, pazniki ne razmišljajo. Enostavno uletijo in podrejo na tla vse, kar se upira. Dejana so v trenutku podrli na tla. Vsaj petnajst paznikov je v trenutku naredilo red. Šele, ko so prižgali luč v dvorani, so videli, da je na tleh ostal nož. K sreči Dejan nikogar  ni porezal.

So ga pa pazniki dodobra obrcali in pretepli. Krompirček in THC iz zgornjega nadstropja sta si sploh dala duška. Krompirček je zavaljen zaspan paznik iz Kočevja, THC pa paznik in ljubljanskega Polja, ki je rad zaplenil kakšen joint in ga sam skadil. Nekoč ga je pri kajenje trave zalotil kolega paznik “makedonac”. Taisti makedonac je kasneje skrivnostno izginil iz Glavarjeve ulice v Ljubljani in njegova usoda ni znana.

Pazniki so sploh posebna sorta ljudi. Nekoč so bili to trdi grobi možje pod rdečo zvezdo. Nosilca tega režima sta bila Draganić in Ilija. Ilija je v novem režimu obrnil ploščo in postal ata zapornikov. Nekakšen zaupnik in dobri mož.

Nova generacija paznikov pa tipi, ki so v glavnem športniki in nekaj obvladajo. Vsaj večina njih. Težko si predstavljam Dalmatinca in npr. Cvička v akciji. Tudi Krompirček pride, ko je obsojenec že na tleh in ga obrca. Pravi zajebanec je tudi Ramljak, ki pripor vodi s trdo roko in uživa spoštovanje barabinov vseh kalibrov. Sploh v priporu in spremstvu delajo najbolj sposobni tipi. V tretjem nadstropju pa je prostor za “penzioniste” in “naivčine”.

Dejan je ostal sam na hodniku, vklenjen, pretepen in zadet. Da ni divjal naprej, so ga priklenili za rešetke in poklicali dežurnega paznika. Ostale obsojence so pazniki na hitro strpali v sobe in naredili red. Na trkanje, zvonenje in dretje se ni odzival nihče. Stanje se je umirilo. Obsojenci pač niso hoteli ostati brez elektrike. Če je kdo galamil z glasbo, glasnim televizorjem ali kako drugače je paznik odvil varovalko in adijo. Obsojenci so kmalu spoznali, da bodo vedno potegnili kratko.

Prišel je dežurni paznik. Po kratkem pogovoru z Dejanom je ugotovil, da je tip preveč zadet, da bi nadaljeval postopek. Odredil je paznikom, da ga za naslednjih 12 ur namestijo v izolacijo. V “gumico” v pritličje pripora.

Gumica je sobica 3×3, obložena z gumo. Brez vsega. Le v kotu je wc luknja. Dejana so odvlekli iz drugega nadstropja v pritličje. Spremljalo ga je sedem paznikov, ki so za hinavsko butali po stopnicah. V pritličju so ga odklenili lisic in porinili v “gumico”. Težka vrata so se zaprla. Dejan je obležal na hladnih gumijastih tleh. Vse ga je bolelo. Težko se je premikal. Vse bi dal za pištolo, da si razstreli glavo in konča muke. Pofukan svet. Pofukana Slovenija. Pofukan lajf!

V temi je ječal in preklinjal svet in državo, ki mu je dala državljanstvo in stanovanje. V blodnjah droge in bolečin se je spomnil svojega starega, ki je v Bosni razlagal, da si Jazbinšek zasluži spomenik v vsakem mestu bivše države. Brez Jazbinška bi 200.000 čefurjev živelo v šotorih je rad razlagal Milićev stari. Dejan ni imel pojma o čem govori. To ni bil njegov svet.

Njegov stari se je “palil” na Tita. Pa na Miloševića, ki ga je na koncu na smrt sovražil. V novi državi se je “palil” na Kučana in njegovo Štefko. Dejan pa na narodnjake in joške Helene Blagne. Odkar so se preselili v Slovenijo je bilo življenje drugačno. Nov začetek na ljubljanskih Fužinah je bil žalosten. Prišli so pozimi leta 91 v mraz, meglo in betonsko džunglo. Soseska sicer nadvse domača a kljub vsemu tujci. “Izbegljice” je poslušal na vsakem koraku. Stric, ki jih je sprejel je padel med “izbrisane” in vsi skupaj so bili ilegalci. Wonderfull life, nema šta!

Dejana je zbudilo odpiranje vrat. Na vratih je stal načelnik Obrez in ga vprašal?

Boš dal mir Milić?

Dejan je dvignil glavo. Vse ga je bolelo. Komaj se je premikal na tleh, pretepen kot cigan. Z očmi je pomignil Obrezu, da bo dal mir, karkoli že to pomeni!

Obrez je pomignil dvema paznikoma! Urno sta pristopila in dvignila Dejana na noge. Dejan je stokal in mrmral nerazumljive glasove. Paznika sta ga pospremila na hodnik. Tam je poleg načelnika Obreza stala njegova vzgojna svetovalka Gordana. Gordana je bila zapeta do vratu in hladna.

Milić, kaj se greste? Za tole boste potrebovali Čeferina, da vas reši!

Jebeš Čeferine prasica pijana! Kaj bi ti spet rada? Kurac mogoče? Marš, marš, marš kuzla ogabna, se je utrgalo Dejanu.

Obrez je stisnil Dejana v kot in mu zabrusil!

Zapri tvoj umazani gobec narkomanski! Z roko mu je pokril usta in ga tiščal ob steno.

Kaj boš zdaj pička zadrogirana, kaj boš zdaj?

Dejan se je začel dušiti in noge so postajale vse težje. Še trenutek ali dva in Dejan bi se zrušil na tla.

Pusti ga za božjo voljo, kaj vam pa je, se je razlegel rezek klic na hodniku.

Obrez je izpustil Dejana in obrnil glavo.

Bil je starosta vzgojne službe Ludvik Zajc. Zajc ni odobraval nasilja! Odslovil je Gordano in Obrezu naročil, da Milića pripeljejo v njegovo pisarno. Zajc je vedel, da ima Gordana težave z alkoholom in zapeljevanjem zapornikov. Zmešana ženka se “pali” na nasilne barabe. Pa poklicno dela z njimi. Odločil se je posvetovati s šefom vzgojne službe Kruharjem in Gordano razrešiti stikov z Milićem in še nekaterimi.

Potem, ko je Zajc pregledal Milićev zaporniški dosje, se je odločil prevzeti njegov primer. Zaradi dogodkov med Milićem in Koržetovo je imel odprta vrata. Milić je podal prijavo zaradi spolnega nadlegovanja in zahteval, da razrešijo Gordano Korže in mu dodelijo drugega vzgojnega.

Ludvik Zajc je imel pisarno v tretjem nadstropju. Udobno se je namestil v naslonjač in prelistaval časopis Delo. Pucko gor, Pucko dol! Zadnji teden so časopisi pisali samo o Cirilu Pucku. Zajc je bil tik pred upokojitvijo in politične razmere v državi so ga še kako zanimale. Vendar je zaprl časopis in vzel v roke dosje Milić!

V tem je potrkalo in Zajc je odgovoril, kot odgovarja zadnjih štirideset let!

Naprej!

Skozi vrata je pomolil glavo paznik in zdrdral!

Milića sem pripeljal!

Naj stopi noter je rezko odvrnil Zajc in vstal iz naslanjača.

se nadaljuje

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

Advertisements


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s