TO SEM JAZ ! 1.del

Življenje je prasica! Načrti za veseli December so splavali po vodi. Ena nepremišljena poteza, ki jih je bilo zadnje čase vse več je bila preveč.

Tega dne se je Dejan zbudil prepozno ali bolje rečeno kot vedno prepozno. Prebudili so ga kamenčki, ki so neumorno leteli v okensko roleto. Dvignil je roleto in pogledal na ulico.

Kaj nažigaš tako zgodaj idiot, se je zdrl na prišleka čeprav je bila ura že skoraj poldne.

Dejči model, daj bodi zlat, šut rabim, bolan sem je skoraj zajokal prišlek pod oknom.

Kaj mi je tega treba, se je spraševal Dejan? Jebeno dobro je vedel, kaj mu je tega treba. Brez šol in perspektive, doma iz ljubljanskih Fužin od koder je pred pol leta pobegnil, ko je murija prišla na vrata. Od takrat je Dejan v ilegali in dilanje je njegov edini vir preživetja. Okrožno sodišče mu je nabilo leto in pol bivanja za rešetkami zaradi preprodaje drog. Ni se mu šlo v zapor zato je ignoriral pozive do dne, ko so ponj prišli.

Dejane sine, šta si napravio ga je spraševal tisto jutro oče, ko se je trlo modrih uniform pred vrati dvosobnega stanovanja na Preglovem trgu.

Čale drugi put, nemam sad vremena, ga je odpravil sine in pograbil najnujnejše kar mu je prišlo pod roke. Skok skozi okno prvega nadstropja mu ni predstavljal problem. Policaji so sicer stali tudi zunaj pred blokom ampak to je bil Dejanov teren.  Izmuznil se jim je in s tekom reševal svojo prihodnost. Šprint do Zaloške in brezglavo čez štiripasovnico kjer ga je čakal ukraden skuter pred Bountyjem. Sreča je bila na njegovi strani saj skuter ponoči ni zamenjal lastnika.

Ostalo je le še grd spomin. Skrivanje po Ljubljani in dilanje za preživetje so postali Dejanov vsakdan. Menjaval je lokacije skrivanja in se izogibal srečanju z zakonom. Do tega dne!

Ti odprem vrata, se je nejevoljno zadrl Dejan in zaprl okno. Robe mu je vedno primanjkovalo zato je imel zase eno za stranke pa drugo, namešano robo. Folk je sicer pizdil in se pritoževal ampak pokupili in pofurali so vse. Pritisnil je tipko za odpiranje vhodnih vrat in iz skrivališča za sliko vzel robo in vago. Medtem je potrkalo!

Gnida crknjena se je podvizala, si je mislil Dejan in se napotil proti vratom. Ko je snemal varnostno verigo na vratih je počilo. Pok in udarec vrat sta ga vrgla po tleh. V trenutku so nanj planili policijski specialci in ga obvladali na tleh. Nekaj krepkih je prejel, ko se je upiral in žalil starše policistov ampak hujšega mu ni bilo. Hišna preiskava, ki je sledila je njegov položaj močno poslabšala. Nekaj ur kasneje je na upravi kriminalistične službe na Prešernovi zahteval odvetnika. Prišel je odvetnik Žabjek. Žabjeka je seveda zanimal le denar, Dejan pa ni imel prebite pare. Na koncu so mu dodelili odvetnika po uradni dolžnosti, ki se ni kaj dosti naprezal. Položaj je bil brezizhoden. Leto in pol zapora kamor bo odpeljan v naslednji uri in nova kazenska preiskava zaradi dilanja.

 Ko je obupan sedel vklenjen v majhni celici na Prešernovi in razmišljal kdo ga je izdal, ga je zvilo. Kriza! Kje naj zdaj dobi šut ali metadon je kljuvalo v njem.

Navlečen pasti v zapor je bilo zadnje kar si je Dejan želel. Ampak prav to se je zgodilo. Sicer bi mu sledil pripor ampak ker ga je že tako čakal zapor je končal na zaprtem oddelku ljubljanskega zapora na Povšetovi. Po opravljeni proceduri, ko so ga murijaši predali pravosodju je končal v sobici na Povšetovi že dodobra nakriziran. Paznik Ilija ga je srepo pogledal in zaprl v prvo sobo na hodniku, ki je imela prosto posteljo. Čeprav je Dejan nabijal v vrata in zvonil ga paznik ni uslišal. Ambulanta je sutra dragi moj, ne galami in lahko noč, so bile zadnje besede, ki jih je Dejan slišal od paznika. Obetala se je dramatična noč! Modeli, ki so bili v sobi z Dejanom so se muzali in si mislili svoje. Navlečen tip pač, ne bo ne prvič ne zadnjič, da nekdo celo noč tuli, stoka, bruha in serje hkrati. Potem je prišla odrešitev. Imaš pare momče, ga je vprašal cimer v sobi?

Dejanu so v hipu začeli delati možgani! Imaš pare torej!!! Če to sprašuje potem ima gotovo dope ali meto! Dejan sicer ni imel prebite pare, ker so mu vso gotovino zasegli pri hišni preiskavi ampak to je bil zdaj najmanjši problem. Če je v tej sobi dope ga bo dobil za vsako ceno. Očitno Cigo, ki je to vprašal pojma nima s kom ima opravka. Dejan je premeril Cigota od nog do glave. Potem se je ozrl po ostalih. V tej prvi uri bivanja v sobi je bil ves čas na wc-ju zato si niti dobro ni ogledal ostalih cimrov. Cigo je bil tipičen ciganček, ki je kazal, da ima nekaj pod palcem. Zlata ketna in zlat pečaten prstan sta pričala o njegovem statusu. Buco in Šemso sta bila zaporniški podgani, tipična zaporniška prevaranta in narkomana. Nenevarna torej. Hajro, še en romski narkoman in strokovnjak za odpadne kovine, sicer tudi odvisnež od hazardnih iger. Peti stanovalec sobe 132 na Povšetovi pa je bil starejši kmet in pijanec Jože, ki je sedel zaradi pretepanja svoje ženice na kmetiji. Pisana druščina brez izrazitega vodje v sobi. Kriza je postajala vse hujša.

Šta imaš brate je začel Dejan kar se da prijazno?

Ima žuto i sanvali! Ali samo za pare, mu je odgovoril Cigo!

Žuto! Hors torej, majka si je mislil Dejan in nadaljeval. Daj da vidim “žuju” brate.

Medtem, ko se je Cigo naprezal, da bi izvlekel robo skrito globoko v gatah je Dejan oprezal po sobi. Na mizi je opazil vilice, ki jih nekdo prešvercal v sobo. V sobi je vladalo sproščeno vzdušje le Dejan je bil napet kot struna. Daj izvleči že to robo svinja ciganska , si je mislil in čakal primeren trenutek.

Ovo ti je za hiljadu a ovo za pet hiljada je Cigo stegnil roko in pomolil peka Dejanu pred nos.

Dejan je eksplodiral. S čelom je tako treščil cigana, da je ta obležal v nezavesti z zlomljenim nosom. Soba je v hipu obmolknila. Šta je pičke, šta je se je drl Dejan in pograbil vilico na mizi.

Pa nemoj tako je začel Šemso in si prislužil brco v glavo. Karte v sobi so se premešale. Cigo je ležal na tleh, Šemso je krvavel iz nosu in tiho sedel na postelji. Hajro se je umaknil v wc, Jože pa jo je odkuril na svoj pograd. Buco podgana pa je začutil, da ima soba novega gospodarja in se je potuhnil, da ne bi še on kakšne dobil.

Dejan je pograbil oba peka in jih stresel na mizo. Buco mu je po hlapčevsko podal kartico in naredil tulec. Sprejel je novega gospodarja. Dejan je potegnil pošteno črtico hore in čakal učinek. Kriza in dogodki so ga dodobra zdeleli. V nekaj minutah je bil nov človek. Popraskal se je po nosu kot vsak odvisnež, ko ga doza prime in si popravil lase.

Zdaj bo pa takole je začel! Koliko robe ima ta gnida na tleh za začetek? Srepo je pogledal Bucota in ta je zadrdral.

Ima robe za celo nadstropje.

Hors je začel delovati in Dejan  je prevzemal vajeti v svoje roke. Kje je vsa roba? Sem z njo! Zdaj boste dilali zame ali vas polomim pičke arestantske. V sobi tišina. Cigo se je zbudil iz začasne kome in se brez besed zavlekel na svojo posteljo.

Razumel je situacijo v sobi, prevečkrat v življenju je bil pretepen in ni se hotel zoperstavljati kretenu, ki je prišel v sobo. Brezskrbni časi dilanja so očitno minili. Brez besed je Dejanu izročil robo v izogib novim batinam.

             Naslednji dan je imela soba 132 nov status, njeni prebivalci pa nove zadolžitve. Cigo, Buco in Hajro so dilali peke na hodniku, sprehodu in med kosilom. Zvečer se je novo utečen posel nadaljeval v dvorani in pred telefonsko govorilnico. Druščina navlečenih zapornikov je robo dobila od novo postavljenih dilerjev, denar pa so izročali Dejanu.

Posel je stekel ampak Dejan je imel že druge skrbi. Bo Cigo hotel nabaviti novo robo ali bo moral organizirati nov kanal za prihod robe v zapor. Dejan je vedel kako pridobiti in zainteresirati ljudi zato je po tednu dni bivanja za rešetkami prevzel posel z drogo v obeh nadstropjih. Težave je vedno reševal z nasiljem in tudi tokrat se je posla lotil z nasiljem in ustrahovanjem.  Cigo pomisliti ni upal, da naprej ne bi dobavljal robe po utečenem kanalu. Po tednu dni se je zdelo, da so zvezde Dejanu naklonjene. Zaporniki so ga spoštovali, pazniki pa so ga pustili pri miru. Bližal se je božični večer in Dejan je želel  v zapor pretihotapiti kokain. Iz govorilnice je poklical stare pajdaše in naročil pošiljko.¨Vse je izgledalo obetavno.

Obetal se je navaden dolgočasen decemberski dan za rešetkami, ko je paznik s strani zapornikov imenovan Cviček odprl vrata in presekal dopoldansko dolgočasje. Milić, vzgojna te rabi.

Dejan je vstal iz postelje, navlekel trenirko in si popravil lase. Paznik, še čik skadim, ravno sem vstal! Cviček ni bil pri volji za drkanje v glavo in je Dejana na hitro zabil nazaj. Kakor hočeš, jaz zapiram vrata. Dejan je pograbil škatlico čikov in stekel proti vratom. Že grem, že grem paznik.

Hodil je za Cvičkom po dolgem hodniku do stopnic. Ko je Cviček iz šopa ključev izbral pravega, sta nadaljevala pot v tretje nadstropje. Pisarne vzgojne službe so na koncu hodnika v tretjem nadstropju. Cviček je odprl vrata in skoraj salutiral, tukaj ga imate. Dejan je vstopil v pisarno in sedel. Stola mu seveda ni ponudil nihče ampak Dejan se na to ni oziral. Ogledoval si je vzgojno na drugi strani mize in jo ocenjeval.

Jaz sem Gordana Korže, tvoja pedagoginja ali vzgojna, kakor hočeš.

Kaj pa moja kurba je zinil Dejan?

Pedagoginja Gordana Korže vajena takih pripomb je preslišala vprašanje in nadaljevala!

Ali obžaluješ svoje kaznivo dejanje?

Dejan je molčal in ni rekel nič.

Ko mu je zrecitirala njegove osebne podatke je pokimal in odgovoril. To sem jaz!

Prebadal jo je srepo z očmi, Gordani pa je postajalo vse bolj neugodno.

Kaj je prasica, te rajca da delaš z barabami?

Gordana kot da je vprašanje pričakovala je vstala iz svojega fotelja in stopila pred njega.

Da vidim s čim se kurčiš fant?

SE NADALJUJE

Advertisements


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s