LUZER (8)

Paznik iz spremstva ni razmišljal niti trenutek. Dejana je našprical s solzivcem in ga podrl na tla. Zdravniško osebje v kliničnem centru se je razbežalo, ko je solzivec napolnil prostor. Dejana sta paznika stolkla kot hruško. Udrihala sta s pendrekoma,  kamor je padlo. V oblaku solzivca sta tudi paznika bolj tipala kot videla. Zvlekla sta ga na hodnik in posadila na stol. Panika na hodniku ljubljanske urgence se je nadaljevala. Dejan bi najraje umrl od muke in bolečine.

         Kasneje so mu izprali oči in ga za silo oskrbeli. Niti najmanjše šanse ni imel, da bi se dokopal substanc, po katerih je hlepel. Nakriziranega in pretepenega so odvlekli nazaj v ljubljanski zapor. Pazniki so ga na hodniku zaprtega oddelka še malo nasuvali pod rebra in marš v luknjo. Bože, daj da crknem sada, je Dejan zaječal, ko se se zaprla težka vrata. Wellcome to hell. Dejan je vedel kaj ga čaka. Kriziranje na suho. Ne bo šlo. Poiskal je pas od hlač in si ogledoval, kam naj se obesi in konča to pasje življenje? Ni imel več moči, da bi splezal na stol in zapel pas za rešetko. Padel je iz stola in obležal na tleh. Za nekaj minut je izgubil zavest.

Peklenski pir očiščenja je trajal teden dni. Sedem dni dolgih kot sedem let. Pazniki so sicer gledali to dogajanje ampak nihče niti pomislil ni, da bi mu priskrbel kakšna zdravila. Na krizi ni pobralo še nikogar, naj trpi gnida narkomanska, so se strinjali načelnik Obrez in druščina. Soba je smrdela kot svinjak. Ker na krizi noben narkoman ne žre ničesar, mu niti hrane niso nosili. Na raportu je paznik odprl vrata, preveril, če je Milić se živ in zaklenil nazaj. Sedmi dan je Dejan prvič začutil lakoto in neznosen smrad v sobi. Neobrit, bled in z ogromnimi podočnjaki se je postavil pred vrata in pozvonil pazniku. Hočem pod tuš, je izdavil, ko je paznik Cviček odprl vrata. Cviček je samo pokimal in se odmaknil od vrat.

Po tuširanju, britju in generalki v sobi se je Dejan počutil kot človek. Zadnje obdobje je imel občutek, da se je ves svet zarotil proti njemu. Zdaj imam druge karte, pička jim materina, je razmišljal in koval maščevanje. Droge ni več potreboval, mu je pa misel na maščevanje in zaslužek spremenilo razpoloženje. Zaenkrat ne bo nič od nič. Najprej moram priti iz te pofukane samice med ostale arestante. Med ovce, da jih šišam, se je hahljal pri sebi Dejan.

Naslednje jutro ga je obiskal načelnik Obrez v spremstvu vzgojitelja Zajca. Dejan je izvedel več slabih novic naenkrat. Samica še deset dni. Potem pa nekaj kazenskih ovadb zaradi podvigov v zadnih dneh. Kriminalista iz ljubljanske uprave sta v sobi za obiske zaman čakala, da pripeljejo Milića. Dejan je takoj zavrnil, da ga zaslišijo brez odvetnika. Ker se mu zaradi divjanja z nožem obetala težka ovadba, je prisotnost odvetnika obvezna. Sploh, ker se je dvojici kriminalistov pridružil tudi ljubljanski preiskovalni sodnik Milan Benček. Ko pride odvetnik, ki ti ga bo določila država, pridemo pote, mu je siknil Obrez in zaprl vrata.

Dejan se je vrnil na posteljo. Trezen je težko sprejemal posledice sranja, ki ga je počel zadrogiran. Kaj sem sploh naredil, se je spraševal? Bo kar bo, si je mislil Dejan. Preden bo tole sranje na sodišču bo minilo sedem let. Do takrat bom zdavnaj zunaj in via Bosna. Ko jebe to kurčevo deželico skorumpiranih prascev in hlapcev, se je tolažil. Zdaj imam pomembnejše opravke! Dejan si je ufural v glavo, da se bo maščeval vsem. Trezen in fit je bil zajeban igralec na zaporniški sceni. Tega so se zavedali tudi njegovi sovražniki. Rabim keš. Rabim keš, je premleval. Do keša v zaporu prideš z dilanjem, izsiljevanjem ali nategovanjem. Zadnje je kratkega veka in se ponavadi slabo konča. Torej dilanje in izsiljevanje, pika! Med Dejanovim načrtovanjem napada na strukturo podzemlja na Povšetovi, so se odprla vrata. Spet Obrez in Zajc.

Milić, gremo, odvetnica je tu! Odvetnica? Dejan je zastrigel z ušesi in se popraskal po jajcih. Babe že dolgo ni videl nobene, razen grde Vide na vratih in seveda njemu drage Gordane. Paznika sta ga pospremila v pritličje. Po obveznem sezuvanju in sprehajanju skozi detektor, so bile formalnosti končane. Paznik ga je pospremil do sobe za obiske in odprl vrata. Dejan je vstopil, pred njim je sedela za mizo odvetnica. Premeril jo je od nog do glave. Medtem je odvetnica vstala in mu ponudila roko.

Jaz sem odvetnica Zidak-Klemenič, Nina Zidak Klemenič. Dejan je spregledal ponujeno roko režimske odvetnice in sedel.

se nadaljuje
Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko


Deadly games (7)

Rešitev v njegovi glavi je bila radikalna zamisel. Dejan si je vtepel v glavo, da bo izsilil prevoz na urgenco KC v Ljubljani. Kaj točno si bo izmislil, mu še ni bilo jasno. Vedel pa je nekaj iz narkomanskih izkušenj! Kadar ni bilo druge, so s pajdaši vlamljali v lekarne, kradli so po zdravstvenih domovih in bolnicah. Najljubša tarča je bil obisk onkološke klinike. Za čas obiska so se potikali po sobah in bolnikom kradli morfij. Pure morfij je boljši kot vsak heroin. Ko je nekoč zaradi pretepa končal na urgenci je uspel pokrasti vrečo tablet in ampul. Medtem, ko so ga pregledovali, oskrbovali in pošiljali iz sobe v sobo je veselo polnil vrečko. Skratka v zdravstvenih ustanovah se je Dejan počutil kot riba v vodi.

Dejan je sedel na postelji in si razbijal glavo. Kaj naj storim? Samopoškodba? Kurac pa samopoškodba! Ko se je cigo Ahmet Bajrić razrezal od vratu do jajc, so ga pustili krvaveti kot zaklanega prašiča. Epileptični napad ne pride v poštev. Zbrcali bi me in polivali z vodo. Dejan je bil vse bolj v zadregi. Kriza se je oglašala na velika vrata.

Dreget in krči, znojenje, skrajni čas, da požrem nekaj! Pizda, kaj naj naredim! Dejan je počasi izgubljal razum. Prevrnil je mizo, vrgel stol v vrata in čakal. Nič. Iz wc-ja je vzel čistilo in ga zlil vase. Slabost in reakcija v želodcu sta ga odnesla nazaj v wc, kjer je objel školjko in bljuval želodec na plano. Želel si je umreti. Pobral se je, naredil korak! Prikovalo ga je nazaj na wc školjko. Uspel je potegniti hlače do kolen, ko se je usulo iz njega. Zakaj ne crknem, zakaj ne crknem. Po nekaj minutah pekla na wc školjki je uspel vstati. Občutek, da mu je nekdo razbeljenimi kleščami vlekel drobovje na plano je popuščal.

Še enkrat je pograbil stol in ga v obupu zabil v vrata. Slišal je korake na hodniku, rožljanje ključavnice! Ko je nočni paznik Toro odprl vrata je videl naslednji prizor! Dejan je ležal na tleh. Bled kot stena in brez znakov življenja. Soba razdejana, wc pa svinjak brez primere. Toro je poklenil poleg Dejana in mu potipal pulz. Potem je stisnil alarm. V naslednji minuti se je pred Dejanovo sobo  129 na drugem nadstropju ljubljanskega zapora zbralo vse, kar je bilo takrat v službi. Samo dežurne sestre nikjer.

Medicinska sestra Marija bi morala biti prisotna. Nje nikjer. V knjižnici je fukala s Špeharjem. Njene bolne fantazije so izpolnjevali arestanti in seveda Špehar.  Paznik Špehar je izkoristil vsak trenutek, da je preganjal sestre v ambulanti. Debela Marija je bila njegov zadnji ulov. Za čas nočnega dežurstva je odklenil knjižnico. Tozo pa je medtem, ko je Špehar zganjal svinjarije s pujsko iz ambulante, reševal križanke in ignoriral arestante. Špehar se je oborožil z buteljko. Ko je pujso napil, so se pričele izpolnjevati njegove fantazije. Debela Marija se je sprijaznila, da jezdi buteljko namesto kurca. Špehar pa je medtem vneto mastrubiral. Če bi se zgodil upor v zaporu, Špeharja in sestre Marije to ne bi zmotilo. Kadar se je oglasil alarm iz sobe je Tozo komentiral; ko jih jebe štakore narkomanske, neka se pobiju …..! In nadaljeval! Nabijaj moj Špeharu, ko da ti je zadnji put. Špehar pa kot, da bi ga slišal je vneto drkal kurac in opazoval pokvarjeno Marijo.

Dejanu je šlo v prid, da Špehar natepava medicinko ta trenutek. Med pazniki je zavladala panika. Kliči rešilca, kliči rešilca je ukazal dežurni paznik, ki je prisopihal iz kapije. Dežurni paznik je bil King Kong, tip, ki ima najmanj dvesto kil in obrito glavo. Tozo je stekel v dežurno sobo in pograbil telefon!

Slabih deset minut je minilo, preden so v sobo 129 pritekli reševalci. Kaj dosti niso izgubljali časa. Dejana so strpali na nosila in ga zvezali. Za vsak slučaj mu je eden od paznikov nadel še lisice. Čeprav ni kazal znake predoziranosti, so mu nabili dve brizgi “narcantija”. Dejan pa že tako nakriziran. Dvignilo ga je iz nosil in zabilo nazaj. Vezi so bile premočne, da bi se iztrgal nosil. Ko so reševalci drveli z nosili po stopnišču je Špeharju začelo prihajati!¨Pujsa Marija je ujela curek njegove sperme v obraz, več pa od njega ni bilo koristi.

Rešilec je pridrvel škripajoč  na Bohoričevo. Dejan je v mukah zaznal, da so se odprla vrata. Naložili so ga na posteljo s kolesi. Ubijajoče luči v kliničnem centru so mu sekale možgane. Tu sem torej. Čeprav sfukan do obisti je premogel toliko vedrine, da se je sam sebi nasmehnil. Voziček z njim je končal v sobi za pregled.

Snop svetlobe v oči mu je paral možgane. Vrvež zdravnikov in sester okoli sebe je dojemal kot nujno zlo. Kmalu jim bo potegnilo, da sem nakriziran blefer je kljuvalo v Dejanu. Prišel je glavni zdravnik in ga spraševal! Dejan je ignoriral vprašanja in se delal mrtvaka. Doktor ni priplaval po “fužinski župi”! Dejanu je prilepil klofuto, da je zatulil od pekoče bolečine na obrazu. Po njegovi burni reakciji je doktor ukazal, da ga sestre odvežejo.

Dejana so sestre osvobodile vezi. Ostale so mu lisice na rokah. Sestra ga je dvignila v sedeč položaj. Dejan je padel nazaj. Kolikor so mu moči in razmere dale je opazoval okolico. Zagledal je dva skalpela na vozičku, kup neuporabnih instrumentov in stetoskop. Iz ležečega položaja se je prevrnil na tla. Ko sta ga šokirani sestri pobirali, ju je odrinil in planil proti vozičku z instrumenti. Pograbil je skalpela in z vklenjenima rokama opletal okoli sebe.

Zaklat ču vas pičke! Zaklat ču vas! Gde je morfij, mamu vam jebem!

se nadaljuje

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko


No way out (6)

Sedite Milić! Pokazal je Dejanu na stol pred njegovo delovno mizo in sedel nazaj. Dejanu je vsak gib povzročal bolečine in stokajoč se je sesedel na stol.

Dobro so vas obdelali, se je nasmehnil Zajc. Potem je odprl njegovo zajetno kartoteko in prelistaval strani, ki jih je poznal domala na pamet. Dejan je bolščal vanj in čakal nadaljevanje pogovora. Zagledal se je skozi zamreženo okno. Samo ljubljansko meglo je lahko videl. Sivino, ki ga je ubijala in spravljala v obup. Kdaj sem nazadnje videl sončne žarke, se je spraševal? Kdaj sem bil zadnjič na morju, brezskrben in srečen? Kurac, res kurac tale lajf je mrmral Dejan, ko ga je predramil Zajc!

Kaj pravite?

Nič nič, se je zdrznil Dejan in uperil zoprn pogled v uradnika pred seboj.

Milić, ali se boste spravili v red ali pa greste na Dob. Nastala je mučna tišina. Mučna za Dejana. Še v najgrših sanjah si ni želel pristati v centralnem zaporu države na Dobu. Povšetova je proti Dobu otroški vrtec. Kazni v Ljubljani so do leta in pol in tukaj ni idiotov brez prihodnosti. Na Dobu pa je scena drugačna in Dejan je to dobro vedel. Poleg tega je na Dobu kazen prestajalo kar nekaj njegovih smrtnih sovražnikov. Dob je bil res zadnji kraj na svetu kjer bi Dejan želel končati.

George Rivas, Texas 7

Na Dob ne grem! In spet tišina. Zajc je spet vzel mapo in nekaj vpisal. Sedem dni samice, potem pa bom videl kaj bom z vami. Samica je bila običajna kazen za tovrstne izgrede. O nožu pa nič. Dejan je bil prepričan, da ga bodo v zaporu obiskali kriminalisti in mu naprtili ovadbo. Še ena stalna praksa. Za pizdarije v zaporu odgovarjaš enako kot na svobodi. Za dilanje fašeš novo ovadbo, sojenje in podaljšaš bivanje. Ko enkrat prestopiš prag zapora, nikoli ne veš kdaj boš zunaj! Bil je primer, ko je tip prišel za osem mesecev, ostal pa je šest let.

Paznik je Dejana odpeljal v samico. Samica je pravzaprav dvojček na zaprtem oddelku, le da je obsojenec sam. Brez televizije, radia, časopisov in kuhalnika za kavo je Dejanu trda predla. Samica je kraj, kjer se srečaš sam s seboj, če se prej nikoli nisi hotel. Sam si. Nič te ne more zaposliti. Nekaterim se zmeša. Dejan je paznika na hodniku skušal prepričati, da ima po ustavi pravico do dostopa do informacij in zato hoče televizor. Zaporniki se sploh radi na vsakem koraku sklicujejo na zakone in pravice. Medtem, ko jih za dolžnosti kratko malo “boli kurac”. Dejanov manever, vnaprej obsojen na neuspeh je prekinil načelnik Obrez in ga grobo porinil v sobo. Potem je nadrl oddelčnega paznika, kaj se pregovarja z idiotom? Jaz mu bom podal informacije s pendrekom, “mamo mu narkomansko” je bentil Obrez, ko je odhajal po hodniku. Paznik je užaljeno gledal za njim, dokler ni načelnik izginil na stopnišče.

Dejan se je sesedel na stol v sobi. Kaj pa zdaj? Navlečen in zaklenjen v samico! Imel je še en paketek heroina v gatah za elastiko. To je priljubljen plac za skrivanje droge. Prerežeš blago in paketek zatlačiš za elastiko. Tudi če te paznik otipa, tipa le elastiko in blago. Dejan je bezal paketek, ker ga je zatlačil še dlje je besen ratrgal gate. Vrgel je zadnji zaklad na mizo. Brez vžigalnika in folije mu je ostalo le eno. Na nos. Zrolal je wc papir, stresel vsebino in potegnil v nos. Legel je na posteljo in čakal učinek heroina.

Ugodje mu ni dopuščalo, da bi razmišljal o težavah, ki ga čakajo. Sanjaril je, kot sanjari vsak zadetek na heroinu. Iz omame ga je predramilo ropotanje vrat. Vstopil je obsojenec, ki raznaša kosila. Odložil je pladenj na mizo in izginil. Dejan se je dvignil s postelje in pogledal pladenj. Juha, riž, polivka in grah. Sranje! Padel je nazaj na posteljo in zaspal. Kdaj so se spet odprla vrata in je obsojenec odnesel pladenj, ni slišal. Predramil se je za večerjo. Spet isti zvok, pladenj in zapiranje vrat. Za večerjo mlečni riž.

Ni se dotaknil pladnja. Nemo je strmel predse. Heroin je popustil in vse ga je spet bolelo. Spomnil se je rodne Bosne, roštiljade, rakije in požrtij, ko je bil še človek. Zdaj je narkoman, kriminalec, ki sedi v samici pred pločevinastim krožnikom mlečne brozge. Ni ga zanimala hrana. Njegove možganske celice so bile zaposlene z razmišljanjem, kako do droge. Dvorana ni na voljo, dilerji so nedosegljivi, vrata samice se ne bodo odprla. Edino upanje je tip, ki nosi pladnje.

Ko je paznik odprl vrata, da obsojenec pobere pladenj je Dejan naredil sceno. Porinil je pladenj z mize, ko je bil tip korak od mize. Seveda je vse zgrmelo po tleh. Dejan se je opravičeval in se muzal. Paznik Cviček na vratih je mastno zaklel. Obsojenec je stopil v Dejanov wc, da se očisti. Dejan pa za njim in takoj mu je siknil; trebam žuto, pare imam. Seveda je Cviček takoj vstopil v sobo in odrinil vrata wc-ja.

Kaj imata tukaj, marš ven Ranković je Cviček napadel tipa, ki nosi pladnje. Pospremil je Rankovića iz sobe in pustil, da svinjarijo Dejan sam počisti. Dejanu se je jebalo za mlečni riž na tleh in se je zleknil na posteljo. Bolečine so se začele oglašati. Dolga noč je pred mano, si je mislil Dejan. Do jutra bom nakriziran kot prase pred zakolom. Če mi Ranković ne zrihta robe, potem se bo šele začel pekel. Če zjutraj ne bo robe, bom nekaj radikalnega naredil, se je tolažil Dejan. Spet je začel razmišljati o begu!

Beg iz Povšetove naj bi bil mačji kašelj. Seveda za tiste, ki delajo v delavnicah poleg zapora. Da lahko delaš, moraš biti priden obsojenec, ki ne dela težav in nisi narkoman. Dejan ni izpolnjeval nobenega pogoja. Beg iz zaprtega oddelka pa je težji podvig. Za tipa v stanju kot je Dejan, nemogoč podvig. Da bi odstranil rešetke, bi šlo. Pazniki sicer vsak večer pregledujejo rešetke na oknih ampak površno. Kar nekaj rešetk je bilo načetih, pa pazniki niso opazili nič. Težavo predstavlja zid in bodeča žica, če se uspeš spustiti po rjuhah. Pa seveda kup kamer in majhen prostor, kjer so pazniki oddaljeni nekaj metrov. Misija nemogoče, razen če si George Rivas ali filmski Michael Scofield! Prvi je znan kot “master mind” Texas seven fantov, ki so izvedli spektakularen beg in ustrahovali vso Ameriko. Seveda so na begu počili “copa” in danes jih je večina v onostranstvu. Death row je pri njih običaj za konec takšnega podviga. Drugi pa je glumac, ki pobegne kadar režiserjem zapaše.

Dejan ni ne eno ne drugo. Celica na drugem nadstropju Povšetove 5 je bila past iz katere ni videl izhoda. Misli so mu divjale. Kaj, če bi ugrabil paznika in izsili pot na svobodo. Za to bi potreboval nož in šibkega paznika. Nož ni bil problem. Vsak dan obsojenci dobijo jedilni pribor, ki ga seveda lahko prešvercajo. Nož zbrusiš na skodelah za kavo in imaš orožje. Kaj pa paznik?

Šibkla točka paznikov so cariniki. Carinike so prerazporedili za paznike. Večina njih pojma nima o borilnih veščinah. Nekaj jih je prav prestrašeno obleklo pazniške uniforme in se podalo v boj za preživetje. Dejan je razmišljal, da bi ugrabil enega od carinikov in izsilil pot na prostost. Fantazije! Če bi to uspelo, kaj naprej? V Fužine do prvega dilerja?

Noč je objela Ljubljano. Raporti so se končali in Dejanu je slabo kazalo. Potem se je domislil “rešitve”!

se nadaljuje
Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko


JEBEŠ ČEFERINE … (5)

Na hodniku je zavladala panika. Tipi pri obeh telefonskih govorilnicah so se nabili na rešetke, ki so zapirala prehod v drugo krilo s sobami. Vsak, ki je bil tisti trenutek na hodniku, bi lahko postal žrtev ponorelega Milića. Paznik Slavko se je usral in pobegnil v pisarno. Drugi paznik, ki je bil na dolžnosti, Goran je odreagiral malce bolj prisebno. Sprožil je alarm in se postavil med obsojence, ki so se stiskali pri rešetkah in Dejanom, ki je besno prihajal nasproti. Mahal je z nožem pred sabo in kričal nerazumljive bojne krike, ki jih je privlekel iz balkanskih bojišč. Paznik Goran ga je pozival naj odvrže nož!

Dejan je bil zadrogiran in v svojem filmu. Podzavest mu je vrtela grozljive slike klanja in ostalega sranja, ki ga je počel v Bosni kot pripadnik vikendaških četnikov. Nekoč so se ob petkih popoldan zbrali pri Jovotu na Kodeljevem in avtobus jih je odpeljal v Srbijo. Dva dneva vojnega turizma, ropanja, posiljevanja in klanja, potem pa v nedeljo zvečer z istim avtobusom nazaj v Ljubljano. Zjutraj jih je večina vikend klavcev odšla na delo kot normalni državljani naše zaspane darežlijve državice. Najbrž se slovencem ne sanja, koliko vojnih zločincev živi v Ljubljani.  Dejan takrat ni iskal dela ampak drogo. Samo še drogo.

Na vikend pohode ni več odhajal, ostala je samo droga. Droga do konca. Dilanje in kriminal. Zapor ga ni ustavil. Droga in način življenja, ki ga je fural naprej, sta ga pripeljala v situacijo, ki je ni več kontroliral. Izgubil je nadzor nad seboj, popolnoma!

Svinja, zaklat ču te, se je drl Dejan še naprej! Ni napadel paznika in obsojencev na hodniku ampak je odprl vrata dvorane in z nožem planil v mračen prostor.

Nuki, pičko jedna je krulil Dejan in v poltemi iskal s pogledom Nukija. V dvorani je bil prižgan televizor, luči pa obsojenci vedno ugašajo, da paznik težko prepreči dilanje in blagovno izmenjavo. Nuki seveda ni bil pička in je takoj skočil proti Dejanu.

Pokol so preprečili pazniki, ki so se odzvali na alarm in kot konjenica uleteli v drugo nadstropje. Od trenutka , ko je paznik Goran sprožil alarm je minilo trideset sekund. Ko nekdo sproži alarm, pazniki ne razmišljajo. Enostavno uletijo in podrejo na tla vse, kar se upira. Dejana so v trenutku podrli na tla. Vsaj petnajst paznikov je v trenutku naredilo red. Šele, ko so prižgali luč v dvorani, so videli, da je na tleh ostal nož. K sreči Dejan nikogar  ni porezal.

So ga pa pazniki dodobra obrcali in pretepli. Krompirček in THC iz zgornjega nadstropja sta si sploh dala duška. Krompirček je zavaljen zaspan paznik iz Kočevja, THC pa paznik in ljubljanskega Polja, ki je rad zaplenil kakšen joint in ga sam skadil. Nekoč ga je pri kajenje trave zalotil kolega paznik “makedonac”. Taisti makedonac je kasneje skrivnostno izginil iz Glavarjeve ulice v Ljubljani in njegova usoda ni znana.

Pazniki so sploh posebna sorta ljudi. Nekoč so bili to trdi grobi možje pod rdečo zvezdo. Nosilca tega režima sta bila Draganić in Ilija. Ilija je v novem režimu obrnil ploščo in postal ata zapornikov. Nekakšen zaupnik in dobri mož.

Nova generacija paznikov pa tipi, ki so v glavnem športniki in nekaj obvladajo. Vsaj večina njih. Težko si predstavljam Dalmatinca in npr. Cvička v akciji. Tudi Krompirček pride, ko je obsojenec že na tleh in ga obrca. Pravi zajebanec je tudi Ramljak, ki pripor vodi s trdo roko in uživa spoštovanje barabinov vseh kalibrov. Sploh v priporu in spremstvu delajo najbolj sposobni tipi. V tretjem nadstropju pa je prostor za “penzioniste” in “naivčine”.

Dejan je ostal sam na hodniku, vklenjen, pretepen in zadet. Da ni divjal naprej, so ga priklenili za rešetke in poklicali dežurnega paznika. Ostale obsojence so pazniki na hitro strpali v sobe in naredili red. Na trkanje, zvonenje in dretje se ni odzival nihče. Stanje se je umirilo. Obsojenci pač niso hoteli ostati brez elektrike. Če je kdo galamil z glasbo, glasnim televizorjem ali kako drugače je paznik odvil varovalko in adijo. Obsojenci so kmalu spoznali, da bodo vedno potegnili kratko.

Prišel je dežurni paznik. Po kratkem pogovoru z Dejanom je ugotovil, da je tip preveč zadet, da bi nadaljeval postopek. Odredil je paznikom, da ga za naslednjih 12 ur namestijo v izolacijo. V “gumico” v pritličje pripora.

Gumica je sobica 3×3, obložena z gumo. Brez vsega. Le v kotu je wc luknja. Dejana so odvlekli iz drugega nadstropja v pritličje. Spremljalo ga je sedem paznikov, ki so za hinavsko butali po stopnicah. V pritličju so ga odklenili lisic in porinili v “gumico”. Težka vrata so se zaprla. Dejan je obležal na hladnih gumijastih tleh. Vse ga je bolelo. Težko se je premikal. Vse bi dal za pištolo, da si razstreli glavo in konča muke. Pofukan svet. Pofukana Slovenija. Pofukan lajf!

V temi je ječal in preklinjal svet in državo, ki mu je dala državljanstvo in stanovanje. V blodnjah droge in bolečin se je spomnil svojega starega, ki je v Bosni razlagal, da si Jazbinšek zasluži spomenik v vsakem mestu bivše države. Brez Jazbinška bi 200.000 čefurjev živelo v šotorih je rad razlagal Milićev stari. Dejan ni imel pojma o čem govori. To ni bil njegov svet.

Njegov stari se je “palil” na Tita. Pa na Miloševića, ki ga je na koncu na smrt sovražil. V novi državi se je “palil” na Kučana in njegovo Štefko. Dejan pa na narodnjake in joške Helene Blagne. Odkar so se preselili v Slovenijo je bilo življenje drugačno. Nov začetek na ljubljanskih Fužinah je bil žalosten. Prišli so pozimi leta 91 v mraz, meglo in betonsko džunglo. Soseska sicer nadvse domača a kljub vsemu tujci. “Izbegljice” je poslušal na vsakem koraku. Stric, ki jih je sprejel je padel med “izbrisane” in vsi skupaj so bili ilegalci. Wonderfull life, nema šta!

Dejana je zbudilo odpiranje vrat. Na vratih je stal načelnik Obrez in ga vprašal?

Boš dal mir Milić?

Dejan je dvignil glavo. Vse ga je bolelo. Komaj se je premikal na tleh, pretepen kot cigan. Z očmi je pomignil Obrezu, da bo dal mir, karkoli že to pomeni!

Obrez je pomignil dvema paznikoma! Urno sta pristopila in dvignila Dejana na noge. Dejan je stokal in mrmral nerazumljive glasove. Paznika sta ga pospremila na hodnik. Tam je poleg načelnika Obreza stala njegova vzgojna svetovalka Gordana. Gordana je bila zapeta do vratu in hladna.

Milić, kaj se greste? Za tole boste potrebovali Čeferina, da vas reši!

Jebeš Čeferine prasica pijana! Kaj bi ti spet rada? Kurac mogoče? Marš, marš, marš kuzla ogabna, se je utrgalo Dejanu.

Obrez je stisnil Dejana v kot in mu zabrusil!

Zapri tvoj umazani gobec narkomanski! Z roko mu je pokril usta in ga tiščal ob steno.

Kaj boš zdaj pička zadrogirana, kaj boš zdaj?

Dejan se je začel dušiti in noge so postajale vse težje. Še trenutek ali dva in Dejan bi se zrušil na tla.

Pusti ga za božjo voljo, kaj vam pa je, se je razlegel rezek klic na hodniku.

Obrez je izpustil Dejana in obrnil glavo.

Bil je starosta vzgojne službe Ludvik Zajc. Zajc ni odobraval nasilja! Odslovil je Gordano in Obrezu naročil, da Milića pripeljejo v njegovo pisarno. Zajc je vedel, da ima Gordana težave z alkoholom in zapeljevanjem zapornikov. Zmešana ženka se “pali” na nasilne barabe. Pa poklicno dela z njimi. Odločil se je posvetovati s šefom vzgojne službe Kruharjem in Gordano razrešiti stikov z Milićem in še nekaterimi.

Potem, ko je Zajc pregledal Milićev zaporniški dosje, se je odločil prevzeti njegov primer. Zaradi dogodkov med Milićem in Koržetovo je imel odprta vrata. Milić je podal prijavo zaradi spolnega nadlegovanja in zahteval, da razrešijo Gordano Korže in mu dodelijo drugega vzgojnega.

Ludvik Zajc je imel pisarno v tretjem nadstropju. Udobno se je namestil v naslonjač in prelistaval časopis Delo. Pucko gor, Pucko dol! Zadnji teden so časopisi pisali samo o Cirilu Pucku. Zajc je bil tik pred upokojitvijo in politične razmere v državi so ga še kako zanimale. Vendar je zaprl časopis in vzel v roke dosje Milić!

V tem je potrkalo in Zajc je odgovoril, kot odgovarja zadnjih štirideset let!

Naprej!

Skozi vrata je pomolil glavo paznik in zdrdral!

Milića sem pripeljal!

Naj stopi noter je rezko odvrnil Zajc in vstal iz naslanjača.

se nadaljuje

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko


DROGA MARKET (4)

Dejanu se je stemnilo pred očmi. Karlo ga je lopnil po glavi in hip ali dva je trajalo, da je ujel ravnotežje. Potem se je zakadil naravnost v največjo grožnjo, Nukija. Na stopnišču je nastal kraval in vpitje. Dejan bi Nukija obvladal, če se ne bi vmešala ostala trojica. Najbrž od Dejana ne bi ostalo dosti, če ne bi eden od paznikov na hodniku zaprtega oddelka pritisnil na alarm. V nekaj sekundah so se pazniki vsuli na stopnišče in naskočili grozd pretepačev na stopnišču. Dejan ni vedel ali ga nažigajo nasprotniki ali pazniki? Z rokama si je zakril glavo in trpel udarce. Uspel je zadati nekaj udarcev ampak padalo je po paznikih.

Pazniki so hitro naredili red in vpletene korenjake postavili od zid. Eden od paznikov je stekel v zgornje nadstropje po načelnika. Dejanu je zvonilo v glavi in je stežka stal pri miru. Kriza je bila vse bolj zoprna. Otipal je žep in pomirjen ugotovil, da so paketki heroine še tam. Kljubovalno je zrl v tla, ko je prišel načelnik Obrez in zahteval pojasnila. Nuki in njegovi banditi so se obnašali enako. Buljili so v tla kot, da se njih ne tiče kar Obrez sprašuje. V zaporu je sicer običajno, da se paznikom ne tožari. Nož najden na tleh seveda ni bil od nikogar.

Torej je vseh pet padlo po stopnicah je zaključil načelnik Obrez? Zanimivo! Za konec predstave na hodniku je Obrez predlagal, da si vpleteni podajo roke. Dejan se je nasmehnil in se obrnil proti Nukiju, da mu poda roko. Namesto roke je Nuki dočakal pljunek v obraz in iskra je preskočila.

Sekundo pozneje je pet paznikov vleklo narazen Nukija in Dejana. Obrez je kričal na paznike:

zlomi prasca narkomanskega in se še sam vmešal v pretepanje na hodniku. Situacija se je pomirila, ko so pazniki vse po vrsti odvlekli v sobe in jih zaklenili. Dejana so v njegovo sobo porinili zadnjega. Obrez je prišel za njim v sobo in zahteval pojasnila. Dejan je iztegnil sredinec in Obrezu je bilo jasno, da iz te moke ne bo kruha. Jezen je zapustil sobo in navrgel:

Milić, še prosil boš!

Ko je načelnik zapustil sobo je živčnost popustila. Dejan je stresel iz revije folijo in si sfrkal rolico za kajenje. Stresel je vsebino prvega paketka na folijo in razočarano pripomnil. Tole si lahko v oči natresem pa ne bo nič. Paketki so bili res siromašni. Vzel je še ostala dva in vse skupaj stresel na folijo. Potem je začel ritual zadevanja. Šemso, ki je na stopnicah junaško pobegnil se je zdaj oglasil. Dejane, daj meni malo.

Marš pička jedna, ko bi mi prav prišel si spizdil. Spizdi še zdaj! Dejan se ni dal motiti pri zadevanju. Šemso se je užaljen in nakriziran zavlekel na svoj pograd in vklopil tisto malo možganov, ki jih droga še ni skurila. Kako do droge je bila edina okupacija v glavi bosanca Šemsudina. Po večernem raportu sledi telefon in dvorana.

V dvorani so se po raportu zbirali za skupno gledanje televizije. Priročen izgovor za večerne posle v dvorani. Večino terapije, ki jo pazniki razdelijo na večernem raportu se proda naprej v dvorani. Sanvali in apaurini so valuta v zaporu kadar ni gotovine. Seveda v dvorani prodajajo tudi druge substance kot sta heroin in marihuana. Šemso je vedel kje dobiti heroin. Ranko in Ismet, Nukijeva dilerja sta bila edina rešitev, ki jo je Šemso poznal odkar so se škornji preselili v samico s Cigotom vred. Ampak za nabavo nima keša. Šemso je vedel nekaj zagotovo. Ali bo v dvorani prišel do droge ali pa se mu obeta peklenska noč. “Smislit ču nešto” je zaključil Šemso.

Dejan je končal ritual zadevanja. Prste je imel črne od zažgane folije. Prižgal je cigaret in začel izzivat Šemsudina, ker je pobegnil na stopnicah. Šemso je molčal in si mislil svoje. Jože, ki se ni mešal v nobeno stvar ne v sobi ne v zaporu je predlagal, da skuhajo kavo. Kuhanje kave je obvezen ritual, ki vsake toliko časa razbije monotonijo v sobi. Buco je takoj skočil in pripravil skodelice. Napetost v sobi je počasi popustila. Dejan je bil nakajen heroina in ni več utrujal Šemsu. V pričakovanju tv dnevnika in večernega raporta je mir zmotilo trkanje po ceveh radiatorja. Spodaj iz pripora hočejo drogo. Do včeraj jim je Cigo vsak večer po sukancu spuščal robo do okna. Zdaj pa je Cigo v samici. Dejan je vstal, odprl okno in se zadrl:

Puši kurac, robe nema!

Trkanje se je nadaljevalo, dretje Dejana čez okno pa tudi.

Večerni raport je minil običajno hitro. Tablete, ki so jih morali pred paznikom požreti so zdaj vsi pljuvali v papir in jih sušili. Čez pol ure bodo te tablete valuta v dvorani. Dejanu se ni šlo v dvorano. Vedel je, da je tam Nukijeva ekipa in da ni dobro izzivati po današnjih dogodkih. Če bi rabil drogo ga seveda nič ne bi ustavilo. Tako pa bo nocoj brezskrbno ležal zadet v sobi. Ko je paznik odprl vrata za telefon in dvorano so odšli ven vsi razen Dejana. Ostal je sam v sobi. Izpod postelje je izvlekel torbo in poiskal košček hašiša. Zvil si je joint in užival na postelji. To so bili njegovi trenutki brezskrbnosti in odmaknjenosti od resničnega življenja in sranja.

V dvorani pa se je Šemso potil in razmišljal. Dvorana je bila polna obsojencev. Čeprav je razlog, da se gre v dvorano gledanje televizije je gledal ni nihče. Tržnica je stekla. Tablete in tolarji so menjavali lastnike. Nuki je v kotu obkrožen s svojimi pajdaši opazoval dogajanje. Šemso je čakal primeren trenutek, da enega od dilerjev potegne na stran in začne prositi za puf varianto. Okoli dilerja Ismeta je bila gneča. Nikjer pa ni bilo na spregled Ranka? Šemso je živčno postopal gor in dol, ko ga je nekdo sunil od zadaj. “Zove te Nuki” mu je nekdo siknil in ga porinil proti Nukiju.

Nuki je stal v kotu in mu pomignil. Gde ti je onaj Milić, ono govno narkomansko?

Šemso je preplašeno pogledoval okoli sebe in potem izdavil! U sobi je.

Kar je sledilo bo precej zapletlo življenje Dejana v zaporu. Šemso je pristal, da bo delal za Nukija. Nuki ni požrl Dejanove poteze in sklenil se je grdo maščevati. Za to je potreboval krta v Dejanovi sobi. Ko se je Šemso strinjal s ponudbo  je Nuki poklical Ismeta. “Daj ovom narkomanu pek” in pomignil proti Šemsu.

Ismet je iz žepa potegnil vrečico, vzel paketek in ga podal Nukiju. Nuki ga je zaničljivo pogledal, pljunil pred sabo in vrgel pek po tleh. “Uzmi i gubi se klošaru jedan” je bilo namenjeno Šemsu.

Šemso je pobral paketek heroina in si ga zatlačil za nogavico. Potem se je urno pobral iz dvorane na hodnik in se postavil v vrsto za telefon. Z druge strani dvorane pa je Buco vneto spremljal vsak gib in dogajanje okoli Nukija in njegovih.

Ko je Šemso pobral pek in izginil na hodnik se je Buco napotil za njim. Šemso je stal v vrsti za telefon, Buco pa je zavil do paznika in rekel:

hočem v sobo. Pozabil sem kartico za telefon.

Nočna izmena paznikov, Slavko in Goran sta se spogledala potem pa je Slavko vstal in Buca spremil do vrat. Buco je stopil v sobo in se delal, da išče kartico v svoji omari. Med kvazi iskanjem se je obrnil proti Dejanu in polglasno rekel:

“Dejane, sranje se ti sprema, izađi iz sobe”!

Trenutek kasneje je Buco zavpil, tukaj si prasico umazana. S kretnjo je nakazal kot, da je kartico pospravil v žep in odšel iz sobe. Paznik Slavko si je mislil svoje, rekel pa ni nič. Arestanti so s temi forami že tako prozorni, da so jih pazniki zdavnaj prebrali. Fore kot je pozabil kartico in podobne buče pazniki niso kupovali. Bolj je šlo za to ali se pazniku da sprehajat do sobe ali ne. Da arestanti mutijo in lažejo 24 ur na dan je bilo jasno vsem in  s tem se nihče ni obremenjeval.

   Dejan je živčno hodil po sobi gor in dol. Počutil se je kot ujeta zver v kletki. Kakšno sranje je v igri, mu ni dalo miru. Prijetna zadetost je šla k vragu. Namesto evforičen je Dejan postajal paranoičen. Iz skrivališča je privlekel nož in si ga zatlačil za gate.

V njemu se je prebujal prvinski četnik, droga ga je naredila še bolj norega. Pritisnil je na zvonec in čakal paznika. Ko je paznik Slavko odprl vrata ga je Dejan odrinil in stopil na hodnik.

Nož, žica , Srebrenica je zatulil in z nožem v roki krenil proti dvorani”!

se nadaljujeMitja Kunstelj

Ustvari svojo značko
’Drugi


VOJNA NA OBZORJU (3)

TROUBLE

Tišina je naenkrat zajela omizje! Obeti so slabi? Koji kurac mu to znači, se je spraševal Šemso? Ni robe? Gotov sam ako nema robe. Noč neču izdržat, povračat ču ko stoka. Šemso si je obrisal pot iz obraza in kar se da priliznjeno dejal Dejanu! Šefe, Ranko iz kraja sprata ima robu. Da uzmemo od njega? Dejan je pogledal Šemsa kot, da ga hoče ubiti s pogledom. Šemso je utihnil. Mučna tišina je spet visela nad omizjem, ki je bilo pri ostalih arestantih osovraženo.

V zaporu vlada posebna nikjer zapisana hirerhija. Spoštovanje v zaporu je odraz strahu. V zaporu obstaja samo strahospoštovanje, nič drugega. Najbolj pomemben igralec zaporniškega podzemlja je tisti, ki prinaša drogo v zapor. Za lastno uporabo si zna vsak đanki vtaknit gram v rit. Prinesti v zapor 50 ali 100 gramov heroina pa ni mačji kašelj. Robo v zaporu prevzame capo in jo razdeli dvem ali trem dilerjem. Sam capo se direktno z dilanjem ne petlja ampak samo pobira denar. Če si dolžan dilerju si dolžan capu, torej zaporniški bandi. Zaporniška mafija je preresen izraz za slovenske zapore. Težave z bando so povezane edino z denarjem. Namesto pet čukov si naslednji dan dolžan deset, pa dvajset, ko pride obisk v soboto so đankiji tako zapufani, da vse kar dobijo na obiskih odnesejo direktno v sobo kjer domuje capo. Če se kdo izmuzne in najprej zavije v svojo sobo je najebal. Ko petnajstega delijo plače zapornikom, ki delajo jih morajo le ti odnesti capu. On odpre kuverto in preveri plačilno listo, da ni kdo skril denarja. Skratka, ko se enkrat zapleteš z njimi, si pečen do konca robije. V času, ko kazen prestaja naš glavni junak Dejan je bil capo na zaprtem oddelku in capo pravzaprav celega zapora Nuki. Nuki je v Nemčiji prestajal tridesetletno kazen zaradi večkratnega umora. Nemcem je pobegnil in se ustavil v Ljubljani pri pajdaših v ljubljanskem naselju Tomačevo. Tam so ga aretirali, ko so imeli kriminalisti racijo proti mamilarskim šefom. Obsodili so ga na leto in pol. Po kazni mu sledi izročitev nazaj v Nemčijo. Nuki je v ljubljanskem zaporu z nasiljem in ustrahovanjem hitro prevzel vajeti v svoje roke. Konkurenco je dobesedno pometel. Obstoječim dilerjem je pobral robo in jih seveda vsakega posebej dobro premlatil. Roki Jelenček, ki je imel veze in je drogo po edino njemu znanih kanalih spravljal v zapor je postal dobesedno Nukijeva last. Roki Jelenček je bil najbolj zaščiten arestant, saj je predstavljal glavni vir zaslužka za Nukija in njegovo bando. Na zaprtem oddelku je imel Nuki dva zanesljiva dilerja. Prvi je bil Ranko, drugi pa Ismet. Posel je cvetel, roba je redno prihajala, plačila pa tudi. Po dveh mesecih odkar je Nuki prevzel trgovino z drogo se je večina materialnih dobrin preselila v njegovo sobo. Ure, verižice, jakne, playstation, hi-fi, vse kar je bilo vredno jim je Nuki pobral z svojimi izterjevalci. Razumljivo je bilo, da se je Nuki obdal s tremi nasilneži, ki so zanj opravljali umazana dela.

fight

vsakodnevne težave se hitro rešijo

Prvi izmed trojice nasilnežev je bil bosanec Nusret, nekoč državni prvak v boksu.  Drugi, ki je sejal strah in trepet po hodnikih ljubljanskega zapora je bil znani in razvpiti fužinski razbijač “Crni”. Imena si ni zapomnil nihče. Še paznikom je bilo pretežko prebrati in izgovoriti njegovo ime zato so ga tudi oni klicali enostavno Crni. Zadnji član nasilne trojice je bil primorec Karlo. Nihče ga nikoli ni videl v akciji ampak njegovih 120 kilogramov ni obetalo nič dobrega. Sedel je zaradi uboja na mah. Človeka je z enim udarcem poslal na oni svet. Nuki je ponavadi odhajal iz sobe v družbi vseh treh. Že s svojo pojavo so terorizirali zapor ampak uprava ni niti mrdnila, da bi temu naredila konec.

Večerja se je bližala koncu. Dejan je živčno pogledoval proti izhodu iz jedilnice, če se dogaja kaj nenavadnega. Nuki je najbrž že obveščen, da je njegov Ranko dobil po pički in da mu je nebodigatreba Dejan Milić ukradel tri kurčeve paketke heroina. Dejan je šele zdaj začel razmišljati o posledicah svojega dejanja. Nuki tega ne bo kar tako požrl. Že zaradi ostalih arestantov bo v poduk naredil pizdarijo.

težave

Droga je Dejana spet pripeljala v težave. Večerje je bilo konec in s pladnjem se je odpravil proti liniji. Odložil je pladenj in preslišal sikanje arestanta, ki je čistil pladnje. Nikjer ni ugledal Nukija ali njegovih banditov. Zapuščal je jedilnico in se povzpel po stopnicah. Šemso mu je sledil kot zvesti pes, ki gre kamorkoli za gospodarjem. Do prvega nadstropja Dejan ni srečal nikogar. Šemso mu je blebetal na ušes narkomanske neumnosti in obljube kaj mu da, če mu zrihta en jebeni paketek droge. Dejan ga ni poslušal. Imel je večje skrbi. Kdo ga čaka na stopnišču pred vrati zaprtega oddelka? Oba paznika sta na hodniku že odpirala sobe, Šemso je še naprej blebetal, ko je Dejanu švignilo skozi možgane.

Mojster Taso? Nanj sem čisto pozabil, prasica izdajalska. Nekoč sem mu iz pripora poslal pismo z navodili, on pa ga je nesel na murijo. Ne bo hodil, ko ga dobim! Takšna razmišljanja so mu v jedilnici ušla iz glave zaradi prihajajočih težav z Nukijem. Prascu bi moral nabiti pladenj na glavo in ga sesuti pred vsemi, mu ni dalo miru, ko je nenadoma obstal kot vkopan. Pred vhodom na pofukani zaprti oddelek sta visela kot dva nudeljna Nusret in Crni. Na stopnicah, ki vodijo naprej v tretje nadstropje pa je sedel Nuki.

Prokleto sranje! Pizda, da sem Chuck Norris bi se izšlo, tako pa tema. Šemso, ki sicer ni vedel za dogodek z Rankom se je usral. Jasno mu je bilo, da ta trojica ne visi za prazen kurac na stopnicah. Obrnil se je, da bi spizdil nazaj proti jedilnici v varno prisotnost paznikov. Dejan se je namenil isto, ko se je na spodnjih stopnicah pojavil Karlo z odlomljeno nogo od mize v rokah. Šah mat je spreletelo Dejana. Situacija ni obetala nič dobrega. Potipal se je za pas kjer je skrival nabrušen kuhinjski nož in se ritensko umaknil proti steni.

Ko se je naslonil na steno je imel hrbet varovan. Izvlekel je nož in začel kričati! Kaj je pičke kurčeve, kdo bo prvi. Medtem, ko je kričal in mahal z nožem se mu je bližala vsa četverica. Nuki je izvlekel nogavico v kateri je bil zavezan ogromen kamen. Nusret je nataknil bokser izdelan iz ventila hidranta. Crni pa se je postavil v položaj, ki ni obetal nič dobrega, Karlo pa se mu je grozeče približeval po stopnicah navzgor. Še najbolj ga je skrbel rekvizit v Karlovih rokah. Potem je počilo.

spet težave

se nadaljuje !


OBETI SO SLABI (2)

Fuck !!

       Prasica, o ti prasica umazana! Kurac bi ti? Potem se boš pa posilstvo drla, če slučajno paznik uleti!!! Marš stran od mene baba pijana nepofukana se je zdrl Dejan in odrinil od sebe šokirano in rdeče zariplo Gordano.

V pisarni je nastala mučna tišina!

Dejanu je šla po glavi zgodba o obsojencu, ki je zaradi seksa z vzgojno končal na štriku obtožen posilstva.

Kako si drznete, nezaslišno je začela Gordana, ko se je Dejanu še enkrat stemnilo.

Odpelji me v sobo kurba umazana, amen! V Dejanu se je prebudil živalski nagon in Gordani bi najbrž prisolil zaušnico, če ne bi nekdo s treskom odprl vrata in zavpil:

Koji je tu đavol, majku vam ga ….?

Bil je paznik Ilija. Razkoračil se je kot šerif sredi pisarne, seveda je stopil med oba prisotna v sobi, se prijel za opasač in mrko pogledal Dejana!

Šta je Miliću, nismo u svatovima brate!

Dejan je gledal v tla in komaj slišno zamomljal:

Nije ništa paznik, vzgojna se dere tek tako.

Paznik Ilija ga je premeril s še hujšim pogledom in s prstom pokazal proti vratom!

Miliću moj, da te vidim na hodniku za tri sekunde.

Prasici bi moral stisnit čelno je razglabljal Dejan pri sebi, ko je stal na hodniku in čakal paznika, da ga odvleče nazaj u fucking celico. Ha, celico, tukaj je v veljavi izraz soba. Soba! Kot da sem v študentskem domu polnem barab in narkomanov. Pa čefurjev seveda. Jest kurac toliko čefurjev u “študentu” v Rožni kot je čefurjev v arestu? Več kot vse golazni je pa đanksev. Metadon se cedi po hodnikih, pazniki futrajo marsovce kot da jim je bilo v opisu del : futral boš đankije in jim stregel, gledal u kurce, ko ščijejo v lončke in švercajo tuje scanje. Gnus. Debele prasice v ambulanti se naslajajo nad arestanti, tablete dilajo vsi. Medtem ko je Dejan povsem padel v razmišljanje o zaporniški sceni kot jo je doživljal in povsem pozabil na svet okoli sebe  se je v pisarni dogajala drugačna scena.

Paznik Ilija je diskretno zaprl vrata in potem napadel Gordano.

Šta je s tobom žena?

Jecljajoče je Gordana izdavila nekaj nerazumljivega in si z živčno kretnjo popravila očala.

Odhajam, odhajam, to je pa višek nesramnosti se je končno zbrala in krenila proti vratom.

Ne traži kurca u zatvoru ženo ji je zabrusil Ilija, ko je Gordana brez pojasnila oddivjala po hodniku do rešetk.

Potem se je spomnila, da brez ključev ne more nikamor. Nazaj mimo Dejana in paznika Ilije osramočena in potolčena. Končno ji je uspelo pobegniti iz posloplja zapora in mimo zadnjih rešetk, ki je meja med svobodo in tem kar je na drugi strani. Na parkirišču se je zavlekla v svojo Opel Corso in iz predala vzela steklenico. Pila je na dušek. Alkohol ji je razžiral grlo, pekoča bolečina se je spreminjala v otopelo bolečino, samo še otopelost je na koncu čutila, ko je bila steklenica žganja prazna. Vse težje je skrivala odvisnost od alkohola. Alkohol je podžigal njene temne strasti, ki so enkrat že povzročile katastrofo in tragedijo. Gordana se je pogrezala vse globje, količina popitega alkohola pa je nevarno naraščala.

             Paznik Ilija je Dejana strupeno ošvrknil s pogledom in zamomljal, beži u sobu!

Soba je prostor kjer obsojenci preživijo večino dneva. V vsaki sobi v vsakem jebenem zaporu na tej zemeljski obli velja hirerhija. Vsaka soba ima gazdo, člane in papke. Dejan se je trudil, da bi v sobi vse tretiral kot papke. Cigo je zaenkrat član v njegovih očeh, dokler je koristen. Postajalo mu je vroče, mrzel pot ga je opominjal, da telo potrebuje drogo. Pomignil je Cigotu in sedel za mizo. Cigo mu je nejevoljno podal paketek s heroinom in pripomnil. Očeš i muzičku …

končal ni stavka kajti Dejan je eksplodiral.  Skočil je iz stola in z glavo udaril Cigota, da se je slednji sesedel na tla!

Ti boš mene drkal, ti cigan romski pofukelj umazani nepismeni! Prijel je stol in ga treščil po glavi.

Cigota je oblila kri in brez zavesti je obležal na tleh.

Nekaj trenutkov tišine je presekalo rožljanje vrat in odpiranje težke zaporniške ključavnice.

Vstopila sta oba paznika iz smene, Ilija in Cviček.

Kaj je zdaj to za eno sranje fantje se je zadrl Cviček in debelo buljil v Cigota, ki je ležal na tleh.

E, pao je sa stolice je pribil Buco in zarotniško pogledal Dejana.

Kmet! Si je mislil Dejan in strmel v rešetke na oknu kot da se njega scena v sobi ne tiče.

Paznik Ilija je v zaporu preživel tri desetletja in jasno mu je bilo koliko je ura.

Cigota so odnesli v ambulanto in ko so ga za silo spravili k sebi se ni več vrnil v sobo. Ilija ga je razporedil v “dvojčka”, to je soba za dva na začetku hodnika.

Dejanu je kapnilo, da je naredil sranje. Vso robo je spravil Cigo. Kje je roba, se je drl po sobi in maltretiral Bucota in Hajra. Janeza se mu ni zdelo vredno maltretirat. To zapito slovensko govno se mu ni zdelo vredno nikakršne pozornosti. Razgrajal je po sobi in razbijal inventar. Potem se je lotil wc-ja in v navalu besa  razbil straniščno školjko. Divjanje ga je na nek način sproščalo in na ta način je iz njega bruhala negativna energija. Potem naenkrat konec. Kot bi ga ugasnil.  Sedel je nazaj na stol in mirno vprašal:

Kje ima Cigo robo?

U čizmi je kot iz topa ustrelil Šemso.

Šemso je bil prava zaporniška podgana obveščena o vseh skrivnostih in tudi kje Cigo drži robo, mu ni bilo tuje. Prenekatero noč je prebedel, da so vsi trdno zaspali potem pa je Šemso vstal in izpod postelje počasi izvlekel oba škornja. Odplazil se je v wc in zaprl vrata. Potem je oskubil skrivališče robe v škornju. Zadet kot mina se je vrnil nazaj in brezskrbno zbrcal škornje nazaj pod posteljo. Cigo nikoli ni pogruntal, da mu ponoči podgana zoba robo. Šemso pa se je seveda navlekel zaradi vse bolj rednih nočnih obiskov in dejstvo, da so škornji šli ga je spravljalo v paniko.

Dejan je zamišljeno sedel na posteljo in premleval! Do večerje sta še dve uri. Če bo šel na večerjo ga bom zgrabil za vrat in zvlekel v dvojčka. Tam mi bo dal robo ali pa ga sesujem. Ko ga zgrabim na hodniku in zvlečem v sobo se bo usral. Če ne pride iz sobe? Potem mu uletim takoj ko paznik obrne hrbet. Ne bo se izmazal cigan umazani.

Bolj se je bližala večerja bolj je naraščala napetost v Dejanu. V sobi je vladala tišina. Običajno nabijanje narodnjakov za kar sta bila glavna Šemso in Buco ni bilo zaželjeno kadar je Dejan razmišljal. Dejan je že od doma sovražil, ko mu je stari v nedeljo za kosilo vrtel narodnjake na pinku.

Ura 18!

Vrata so se odprla in soba se je usula na hodnik. Vrvež arestantov se je usmeril proti stopnišču. Začelo se je lovljenje dolžnikov in iskanje robe. Običajno dilanje na stopnišču pred jedilnico so pazniki preganjali zato se je med večerjo samo naročalo. Po raportu zvečer v dvorani pa so se speljali vnaprej dogovorjeni posli. Dejan je živčno korakal proti vratom kamor so pazniki preselili Cigota. Vrata so bile že zaklenjena. Sranje!

Dejan je s pestjo udaril po vratih in zavpil:

Izađi Cigo, izađi pička ti materina prljava.

Paznik se je pojavil pred Dejanom in mu pokazal pot proti stopnicam. Dejan ni imel kaj in je preklinjajoč odšel proti jedilnici. Na stopnicah se je skoraj zaletel v Rankota, ki je dilal robo zamudnikom iz tretjega nadstropja. Glede na to, da mu je bil Cigo nedosegljiv se je domislil drugačen plan.

Poklical je Ranka na stran in mu zašepetal:

koliko za tri pakete?

Dejan je začel mencati po žepih kot, da išče denar. Tri jurje, manj ne morem, mu je odvrnil Ranko.

Ko je Ranko izza gat izvlekel vrečko s paketki heroina je naredil pogubno napako. Napol nakrizirani Dejan mu je zabil čelno in mu izpulil vrečko iz rok.

Klošaru jedan, ti češ meni tri jurje! Ubiču te pičko jedna dilerska, marš, si je Dejan dodajal adrenalin, ko je na tleh zbrcal Ranka. Potem je brezbrižno odšel v jedilnico. Mimo paznikov se je sprehodil do pladnjev in si naložil borno večerjo. Sedel je na svoje običajno mesto in žulil gumijaste makarone.

Šemso ga je roteče gledal in se pacal v lastnem narkomanskem peklu, ki ga je zaenkrat uspešno skrival! Potem je izdavil! A si dobil kaj robe šefe?

Dejan je molčal in s pogledom potoval po jedilnici. Iskal je največjega gnoja, ki je kdaj koli vedril v ljubljanskem zaporu. S pogledom je iskal mojstra Tasa. Mojster Taso je bil nekoč Dejanov zaupnik. Potem pa mu je zabil nož v hrbet. Dejan je čakal na trenutek za krvavo maščevanje!

Potem je presekal tišino za mizo:

obeti so slabi kreten!

SE NADALJUJE ! pa bolj redno!


TO SEM JAZ ! 1.del

Življenje je prasica! Načrti za veseli December so splavali po vodi. Ena nepremišljena poteza, ki jih je bilo zadnje čase vse več je bila preveč.

Tega dne se je Dejan zbudil prepozno ali bolje rečeno kot vedno prepozno. Prebudili so ga kamenčki, ki so neumorno leteli v okensko roleto. Dvignil je roleto in pogledal na ulico.

Kaj nažigaš tako zgodaj idiot, se je zdrl na prišleka čeprav je bila ura že skoraj poldne.

Dejči model, daj bodi zlat, šut rabim, bolan sem je skoraj zajokal prišlek pod oknom.

Kaj mi je tega treba, se je spraševal Dejan? Jebeno dobro je vedel, kaj mu je tega treba. Brez šol in perspektive, doma iz ljubljanskih Fužin od koder je pred pol leta pobegnil, ko je murija prišla na vrata. Od takrat je Dejan v ilegali in dilanje je njegov edini vir preživetja. Okrožno sodišče mu je nabilo leto in pol bivanja za rešetkami zaradi preprodaje drog. Ni se mu šlo v zapor zato je ignoriral pozive do dne, ko so ponj prišli.

Dejane sine, šta si napravio ga je spraševal tisto jutro oče, ko se je trlo modrih uniform pred vrati dvosobnega stanovanja na Preglovem trgu.

Čale drugi put, nemam sad vremena, ga je odpravil sine in pograbil najnujnejše kar mu je prišlo pod roke. Skok skozi okno prvega nadstropja mu ni predstavljal problem. Policaji so sicer stali tudi zunaj pred blokom ampak to je bil Dejanov teren.  Izmuznil se jim je in s tekom reševal svojo prihodnost. Šprint do Zaloške in brezglavo čez štiripasovnico kjer ga je čakal ukraden skuter pred Bountyjem. Sreča je bila na njegovi strani saj skuter ponoči ni zamenjal lastnika.

Ostalo je le še grd spomin. Skrivanje po Ljubljani in dilanje za preživetje so postali Dejanov vsakdan. Menjaval je lokacije skrivanja in se izogibal srečanju z zakonom. Do tega dne!

Ti odprem vrata, se je nejevoljno zadrl Dejan in zaprl okno. Robe mu je vedno primanjkovalo zato je imel zase eno za stranke pa drugo, namešano robo. Folk je sicer pizdil in se pritoževal ampak pokupili in pofurali so vse. Pritisnil je tipko za odpiranje vhodnih vrat in iz skrivališča za sliko vzel robo in vago. Medtem je potrkalo!

Gnida crknjena se je podvizala, si je mislil Dejan in se napotil proti vratom. Ko je snemal varnostno verigo na vratih je počilo. Pok in udarec vrat sta ga vrgla po tleh. V trenutku so nanj planili policijski specialci in ga obvladali na tleh. Nekaj krepkih je prejel, ko se je upiral in žalil starše policistov ampak hujšega mu ni bilo. Hišna preiskava, ki je sledila je njegov položaj močno poslabšala. Nekaj ur kasneje je na upravi kriminalistične službe na Prešernovi zahteval odvetnika. Prišel je odvetnik Žabjek. Žabjeka je seveda zanimal le denar, Dejan pa ni imel prebite pare. Na koncu so mu dodelili odvetnika po uradni dolžnosti, ki se ni kaj dosti naprezal. Položaj je bil brezizhoden. Leto in pol zapora kamor bo odpeljan v naslednji uri in nova kazenska preiskava zaradi dilanja.

 Ko je obupan sedel vklenjen v majhni celici na Prešernovi in razmišljal kdo ga je izdal, ga je zvilo. Kriza! Kje naj zdaj dobi šut ali metadon je kljuvalo v njem.

Navlečen pasti v zapor je bilo zadnje kar si je Dejan želel. Ampak prav to se je zgodilo. Sicer bi mu sledil pripor ampak ker ga je že tako čakal zapor je končal na zaprtem oddelku ljubljanskega zapora na Povšetovi. Po opravljeni proceduri, ko so ga murijaši predali pravosodju je končal v sobici na Povšetovi že dodobra nakriziran. Paznik Ilija ga je srepo pogledal in zaprl v prvo sobo na hodniku, ki je imela prosto posteljo. Čeprav je Dejan nabijal v vrata in zvonil ga paznik ni uslišal. Ambulanta je sutra dragi moj, ne galami in lahko noč, so bile zadnje besede, ki jih je Dejan slišal od paznika. Obetala se je dramatična noč! Modeli, ki so bili v sobi z Dejanom so se muzali in si mislili svoje. Navlečen tip pač, ne bo ne prvič ne zadnjič, da nekdo celo noč tuli, stoka, bruha in serje hkrati. Potem je prišla odrešitev. Imaš pare momče, ga je vprašal cimer v sobi?

Dejanu so v hipu začeli delati možgani! Imaš pare torej!!! Če to sprašuje potem ima gotovo dope ali meto! Dejan sicer ni imel prebite pare, ker so mu vso gotovino zasegli pri hišni preiskavi ampak to je bil zdaj najmanjši problem. Če je v tej sobi dope ga bo dobil za vsako ceno. Očitno Cigo, ki je to vprašal pojma nima s kom ima opravka. Dejan je premeril Cigota od nog do glave. Potem se je ozrl po ostalih. V tej prvi uri bivanja v sobi je bil ves čas na wc-ju zato si niti dobro ni ogledal ostalih cimrov. Cigo je bil tipičen ciganček, ki je kazal, da ima nekaj pod palcem. Zlata ketna in zlat pečaten prstan sta pričala o njegovem statusu. Buco in Šemso sta bila zaporniški podgani, tipična zaporniška prevaranta in narkomana. Nenevarna torej. Hajro, še en romski narkoman in strokovnjak za odpadne kovine, sicer tudi odvisnež od hazardnih iger. Peti stanovalec sobe 132 na Povšetovi pa je bil starejši kmet in pijanec Jože, ki je sedel zaradi pretepanja svoje ženice na kmetiji. Pisana druščina brez izrazitega vodje v sobi. Kriza je postajala vse hujša.

Šta imaš brate je začel Dejan kar se da prijazno?

Ima žuto i sanvali! Ali samo za pare, mu je odgovoril Cigo!

Žuto! Hors torej, majka si je mislil Dejan in nadaljeval. Daj da vidim “žuju” brate.

Medtem, ko se je Cigo naprezal, da bi izvlekel robo skrito globoko v gatah je Dejan oprezal po sobi. Na mizi je opazil vilice, ki jih nekdo prešvercal v sobo. V sobi je vladalo sproščeno vzdušje le Dejan je bil napet kot struna. Daj izvleči že to robo svinja ciganska , si je mislil in čakal primeren trenutek.

Ovo ti je za hiljadu a ovo za pet hiljada je Cigo stegnil roko in pomolil peka Dejanu pred nos.

Dejan je eksplodiral. S čelom je tako treščil cigana, da je ta obležal v nezavesti z zlomljenim nosom. Soba je v hipu obmolknila. Šta je pičke, šta je se je drl Dejan in pograbil vilico na mizi.

Pa nemoj tako je začel Šemso in si prislužil brco v glavo. Karte v sobi so se premešale. Cigo je ležal na tleh, Šemso je krvavel iz nosu in tiho sedel na postelji. Hajro se je umaknil v wc, Jože pa jo je odkuril na svoj pograd. Buco podgana pa je začutil, da ima soba novega gospodarja in se je potuhnil, da ne bi še on kakšne dobil.

Dejan je pograbil oba peka in jih stresel na mizo. Buco mu je po hlapčevsko podal kartico in naredil tulec. Sprejel je novega gospodarja. Dejan je potegnil pošteno črtico hore in čakal učinek. Kriza in dogodki so ga dodobra zdeleli. V nekaj minutah je bil nov človek. Popraskal se je po nosu kot vsak odvisnež, ko ga doza prime in si popravil lase.

Zdaj bo pa takole je začel! Koliko robe ima ta gnida na tleh za začetek? Srepo je pogledal Bucota in ta je zadrdral.

Ima robe za celo nadstropje.

Hors je začel delovati in Dejan  je prevzemal vajeti v svoje roke. Kje je vsa roba? Sem z njo! Zdaj boste dilali zame ali vas polomim pičke arestantske. V sobi tišina. Cigo se je zbudil iz začasne kome in se brez besed zavlekel na svojo posteljo.

Razumel je situacijo v sobi, prevečkrat v življenju je bil pretepen in ni se hotel zoperstavljati kretenu, ki je prišel v sobo. Brezskrbni časi dilanja so očitno minili. Brez besed je Dejanu izročil robo v izogib novim batinam.

             Naslednji dan je imela soba 132 nov status, njeni prebivalci pa nove zadolžitve. Cigo, Buco in Hajro so dilali peke na hodniku, sprehodu in med kosilom. Zvečer se je novo utečen posel nadaljeval v dvorani in pred telefonsko govorilnico. Druščina navlečenih zapornikov je robo dobila od novo postavljenih dilerjev, denar pa so izročali Dejanu.

Posel je stekel ampak Dejan je imel že druge skrbi. Bo Cigo hotel nabaviti novo robo ali bo moral organizirati nov kanal za prihod robe v zapor. Dejan je vedel kako pridobiti in zainteresirati ljudi zato je po tednu dni bivanja za rešetkami prevzel posel z drogo v obeh nadstropjih. Težave je vedno reševal z nasiljem in tudi tokrat se je posla lotil z nasiljem in ustrahovanjem.  Cigo pomisliti ni upal, da naprej ne bi dobavljal robe po utečenem kanalu. Po tednu dni se je zdelo, da so zvezde Dejanu naklonjene. Zaporniki so ga spoštovali, pazniki pa so ga pustili pri miru. Bližal se je božični večer in Dejan je želel  v zapor pretihotapiti kokain. Iz govorilnice je poklical stare pajdaše in naročil pošiljko.¨Vse je izgledalo obetavno.

Obetal se je navaden dolgočasen decemberski dan za rešetkami, ko je paznik s strani zapornikov imenovan Cviček odprl vrata in presekal dopoldansko dolgočasje. Milić, vzgojna te rabi.

Dejan je vstal iz postelje, navlekel trenirko in si popravil lase. Paznik, še čik skadim, ravno sem vstal! Cviček ni bil pri volji za drkanje v glavo in je Dejana na hitro zabil nazaj. Kakor hočeš, jaz zapiram vrata. Dejan je pograbil škatlico čikov in stekel proti vratom. Že grem, že grem paznik.

Hodil je za Cvičkom po dolgem hodniku do stopnic. Ko je Cviček iz šopa ključev izbral pravega, sta nadaljevala pot v tretje nadstropje. Pisarne vzgojne službe so na koncu hodnika v tretjem nadstropju. Cviček je odprl vrata in skoraj salutiral, tukaj ga imate. Dejan je vstopil v pisarno in sedel. Stola mu seveda ni ponudil nihče ampak Dejan se na to ni oziral. Ogledoval si je vzgojno na drugi strani mize in jo ocenjeval.

Jaz sem Gordana Korže, tvoja pedagoginja ali vzgojna, kakor hočeš.

Kaj pa moja kurba je zinil Dejan?

Pedagoginja Gordana Korže vajena takih pripomb je preslišala vprašanje in nadaljevala!

Ali obžaluješ svoje kaznivo dejanje?

Dejan je molčal in ni rekel nič.

Ko mu je zrecitirala njegove osebne podatke je pokimal in odgovoril. To sem jaz!

Prebadal jo je srepo z očmi, Gordani pa je postajalo vse bolj neugodno.

Kaj je prasica, te rajca da delaš z barabami?

Gordana kot da je vprašanje pričakovala je vstala iz svojega fotelja in stopila pred njega.

Da vidim s čim se kurčiš fant?

SE NADALJUJE


Vinko in Roman

Image

Vinko Gorenak je zavil z očmi, rekel pa ni nobene. Nekaj desetletij je preteklo, odkar je čistil sekrete v JLA, zato se ni najbolje znašel. Dobri dve uri je Vinko čistil in ribal sobo, Dejan pa je medtem sedel na postelji in ga maltretiral.

“Ostav vojniče”, se je drl nanj in ga vedno znova pošiljal ribat tla.

Po dveh urah je bil Dejan naveličan, Vinko pa uničen. Do kosila sta bili še dve dolgi uri. Mora se je nadaljevala. Ko so pazniki pobrali čistila, ga je poslal v kot. Gorenak je stal v kotu in točil solze.

“Šta se cmizdriš, pederčina domobranska”, ga je nadrl Dejan.
Gorenak je požrl grenko slino in se počasi oddaljil od kota. Dejan ni rekel nobene, le opazoval je prestrašenega sluzavca. Potem mu je kapnilo, da bi bil novi cimer lahko odlična ovca za striženje. Konec koncev že vse življenje žre iz državnega korita, zagotovo je “pun ko brod”!

“Ajde skuvaj kafu majmune”, se ga je nazadnje usmilil in skočil na noge.

Vinko je s tresočo roko pristavil vodo in pripravil dve šalici. Potem je sedel na edini stol in pri sebi molil, da bi voda čimprej zavrela.

“Ko ti dozvolio da sedneš”, je popizdil Dejan.

Gorenak je skočil pokonci. Dejan je pokimal in zlobno pripomnil, naj sede nazaj. Vinko je ubogal. Tišina v sobi je bila mučna, zato je Dejan navil narodnjake. Vinko si ni drznil zavijati z očmi. Kot kip je sedel in strmel v prazno. Dejan je ustvaril peklensko vzdušje, ko je vsaka gesta lahko napačna. Ustrahovanje in psihično maltretiranje je specialiteta in način preživetja za precej kretenov v Slovenskih zaporih. Dejan seveda ni bil izjema. Medtem, ko je Gorenak zakuhal kavo, ga je Dejan opazoval in ocenjeval. 100 evrov na dan je preveč. Ta pederčina ni tajkun, ga bo prehitro pobralo. 50 evrov na dan mi bo plačeval za mir v sobi in ležišče, je sklenil Dejan.

“Ajde sedi”, je ukazal Vinku.

Gorenak je prebledel in sedel. V istem hipu se mu je zabliskalo v glavi. Dejan mu je zalepil klofuto, da ga je premaknilo s stolom vred. Potem ga je prijel za vrat in ga stisnil k steni. Grozeče ga je gledal in mu stisnjenimi zobmi zagrozil;

“Slušaj me ti pederčino. 50 evra svaki dan. Inače si mrtav čovek”!

Grožnjo in zahtevo hkrati je podkrepil z udarcem z glavo. Gorenaku je zabil čelno. Ta je izgubil zavest in se sesedel kot mrtvec. Dejan je zmajal z glavo in ga brcnil v mednožje. Gorenak ni odreagiral. Šele ko ga je polil z vodo, je bivši državni parazit prišel k sebi. Dejan ga je pobral in posadil na stol. Z novo klofuto ga je predramil in povprašal, kako se je odločil.
Gorenak je pokimal, ker ni prišel do glasu. Od strahu je ohromel in onemel. Dejan mu je s prsti pokazal, naj da denar. Gorenak je vstal in iz omarice vzel denarnico. Odštel je 300 evrov in jih pomolil Dejanu. Dejan jih je pograbil in veselo zavpil;

“Deda te ljubi, šest dana, onda nova rata”!

V sobi je zavladal mir. Dejan se je zleknil na posteljo, Gorenak pa je splezal na zgornje ležišče. Dejan je v mislih že nabavljal priboljške v kantini, ko se je spomnil, da je sobota. Sranje, do ponedeljka ne bo nič. Slabe volje je dočakal paznika Ličino, ki je prišel odpret vrata za kosilo. Takoj je zdivjal na hodnik in mimogrede lopnil dva narkomana, ki sta stala na stopnišču čakajač “lekara”! “Lekar” je arestanstki izraz za dilerje v zaporu. Izumili so ga navlečeni đanksi, ko so nakrizirani čakali, da se odprejo vrata.

Kosilo je bilo pričakovano neokusno. Edino nedeljsko kosilo in dopoldanske malice nekaj veljajo. Le da so slednje le za zaposlene. Dejan je z vilico brskal po rižu in izločal grah. Teh ogabnih zelenih kroglic ni prenašal. Kot še marsikdo na tem svetu. Iz dolgčasa si je zatlačil grah v nos in se spakoval za mizo. Potem je z vilico katapultiral grah po jedilnici. Ko je zadel paznika Muminovića, je bilo zajebancije konec. Muminović je prišel do njegove mize in mu zvil roko. Odvlekel ga je na hodnik pred jedilnico in mu prisolil zaušnico. Dejana je srbelo, da bi skočil nazaj. Stiskal je pesti, da so se mu pobelili členki na rokah. Pri sebi je začel šteti ovce, da ni eksplodiral. Muminović pa ga je zraven dražil;

“Ajde Miliću, pičko jedna narkomanka, probaj”!

Dejan se je obvladal in sklonil glavo. Misel na ponovno izolacijo, samico in deportacijo na Dob, ga je ustavila pred sranjem. Pa še ovco za striženje ima v sobi. Tega res ni smel pokvariti. Opravičil se je pazniku Muminoviću in se vrnil v sobo. Gorenak pa je medtem sedel v kotu jedilnice in opazoval dogajanje. Šele ko je paznik odstranil Milića iz jedilnice, je Gorenak v miru pojedel zaporniški kosilo. Med lovljenjem zelenih kroglic po umazanem krožniku, se je spomnil vseh bogatih požrtij na ministrstvih in po gostilnah na državne stroške. Sladkega življenja je za vedno konec, na državne stroške pa Gorenak še vedno žre.

V jedilnici je Gorenak opazil znan obraz. Roman Leljak je sedel sredi ciganov in hlastno jedel svoj obrok. Gorenak je stopil do njega in ga pozdravil. Oba sta bila hudo presenečena. Gorenak mu je omenil, da je govori, da se je obesil v Celovškem priporu. Leljak je odkimal;

“Vem kaj se govori Vinkec dragi, pa ni res.”

Čas kosila je minil in stara kamerada iz časa domobransko-ustaške vstaje na Slovenskem, sta se dogovorila za srečanje na popoldanskem sprehodu. Gorenak se je vrnil v sobo in prestrašeno čakal, kakšna bo situacija po plačilu za mir? Do sprehoda je še pol ure, zato je Gorenak splezal na svoje ležišče. Dejan je dvignil glavo in v prijaznem tonu dejal;

“Ajde skoči Vinkec i ispeci kaficu”!

Gorenak je slabe volje splezal s pograda in se lotil kuhanja kave. Nasilje je zamenjalo izkoriščanje na “prijazen” način. Konec koncev je Vinkec kupil mir za naslednjih šest dni. Gorenak je med kuhanjem kave razmišljal, kako bo čez šest dni prišel do novega denarja. Žena, sin in podporniki so se mu odpovedali, odkar je bloger na spletu razkril njegovo skrivno življenje homoseksualca, koruptivneža in odvisnika od drog. K sreči je tudi Roman tukaj, si je mislim Gorenak. On mi bo pomagal iz dreka! Potem ga je stisnilo. Roman je sam goljuf in nepoboljšljivi prevarant! Koliko je imel problemov, da je zagovarjal njegove goljufije v času domobransko-ustaške vstaje!?
Med srebanjem kave, so se odprla vrata. Paznik Ličina je zavpil;

“Sprehod momci”!

Image

se nadaljuje


Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 47 other followers